Oči sem zjokal, bil na tleh sem, se pobiral,
ko odhajal moj oče je, mi se svet je podiral,
da kmalu se vrne, so vsi govorili, kot eden
otožni...žalostni, obljubim jim :
"ne bom več poreden!"
Razumeti dovolj, mi čas ni dovolil, zakaj oče moj,
je moral oditi, k stricem v belem, v belo hišo...
z njimi živeti dihati isti zrak, življenja biti boj,
res nisem doumel, zanj... borbo njegovo.
Prihod v prostor... tišine... temnih košatih dreves,
bolniških zgradb... modrih plaščev na hodnikih,
kašljajočih človeških senc na klopeh, lepih sester bolniških.
nasmeh mamin, v šali vpraša :
" kaj tudi one so tu vmes....spodaj brez, a to drži, so tudi zgoraj brez?
Takrat, ko mi je bilo....... no ja, večkrat hudo,
ko mi brat je razbil ....moj mali nos, in še kdo,
v očetov plašč sem zatekel, vanj sem se skril,
visel je v omari, temnem kotu, nikomur na potu.
V njem je bil on, vonj, duh po očetu, ki sem ga iskal,
tam je bil, bil sem z njim, da me poboža...sem rabil,
potožim se mu, še buško pokazal...več sam nisem bil,
še v škornje njegove sem smuknil, on sam, sem postal.
Oči sem zjokal, bil na tleh sem, se pobiral,
