Vseskozi zlorabljamo besedo svoboda,
V dejanjih nekako beseda izzveni,
Od nekdaj bolj ljubimo sovraštvo,
In to nas, na žalost krepi.

Neskončne vojne brez smisla,
Nam nikoli ne bodo v poduk,
Večni bomo ujetniki lastnih zablod,
Zaman čakali na človeški preporod.

Živimo v času femicida,
Nismo sposobni širšega uvida.
Tehnologija nam ne bo zadostovala,
Nikdar ne bo tista, ki nas bo povezovala.
Niti povzemalnik ne bo zmožen,
Zajeti tisti bit, srž problema,
Človek bo vedno uganka, večna dilema.

Plenilci, predatorji smo lastnega življenja,
Neskončni grebatorji,
Brez usmiljenja, potrpljenja,
V pomanjkanju sočutja,
Se tako radi pretvarjamo,
Da si ne pokvarimo lastnega počutja.

Eden drugemu smo odveč,
Postali smo senca notranjega jaza,
Navidezno vsak je ponotranjil svoj bot,
V objemu zimskega mraza,
Postali smo bolj hladni,
Kot je lahko hladen robot.

Vse višje so cene energentov,
Za dvig marž ni pristnih argumentov,
Žepi so prazni v času draginje,
Izropane so tudi domače skrinje.

Super volilno leto je za nami,
Drug ob drugem,
Z ramo ob rami,
Priča smo bili res napeti drami.

Na oblast smo izvolili Predsednico,
In če potegnemo vzporednico,
Nam državljanom je vseeno,
Ker dobro vemo, da veličastnost tega naziva,
V končni fazi na življenje nima velikega vpliva.

Vso leto so nam predavali o ljubezni in trpljenju,
O upanju, strahovih, ki nas bremenijo,
Podvrženi bili smo nenehnemu trenju,
Besedam, ki ob izteku zbledijo,
Mi pa smo si od nekdaj želeli srečnega konca,
In brezskrbnih poletij v objemu sonca.

Posebej nam bo v spominu ostal ogenj,
ki je neusmiljeno divjal,
Pod poveljem nepredvidljive narave,
Dokopal se do suhega listja in trave,
Razdejal, kar mu je prišlo na poti,
In v brezmejni človeški zmoti,
Razplamtel se je v drevesih in koreninah,
Ni se ustavil na peščenih sipinah,
Rdeča kraška zemlja jokala je v bolečinah.

Kljub vsemu se gasilci niso vdali,
Borili so se proti razjarjeni naravi,
Tik preden bi klonili,
So naposled požar ukrotili.
Ostal je le Kras s pepelom prekrit,
Gabrov gozd v tišino zavit,
Znova bodo semena vzklila,
Vnovič bodo bogato obrodila,
In majcena lesena telesa,
Bodo zrasla v mogočna drevesa.