Prebujam v viharjih..
se, nočeh pomladnih,
mi bučanje neba spanca ne da,
me misel nate preganja,
še takrat, ko se sen v svetlobi dneva izgublja;

in spet pri njej sem,
k njej se rad vračam,
se objemu njenem prepuščam,
šumu njenemu, njenim valovom,
so kot tvoje roke nežne,
ki mi pomirjajo dušo-srce;

a še preden, da hladen dež aprilski,
izbriše vse sledi najinih poti,
mi pridi tako, kot znaš le samo ti,
Lunica, tako pridi mi,
z vetrom v laseh...
...soncem v očeh.