Pogled skozi okno, v vsemogočne valove Atlantika,
Zvezde, kot bi nad menoj potovale,
V neznane galaksije in tudi same v valovih trepetajo.
Kot poskočno srce utripajo v enakih presekih,
Val morja se mogočnih skal ovija,
Veter magnetično piha in se v molk zavija,
Nad morjem se pojavi, bela, rahla smetana,
Ki te skoraj kliče, da bi se predal njeni mehkobi,
Zakaj smo navsezadnje ustvarjeni,
In kam smo pravzaprav namenjeni.