Pogled skozi okno, v vsemogočne valove Atlantika,
Zvezde, kot bi nad menoj potovale,
V neznane galaksije in tudi same v valovih trepetajo.
Kot poskočno srce utripajo v enakih presekih,
Val morja se mogočnih skal ovija,
Veter magnetično piha in se v molk zavija,
Nad morjem se pojavi, bela, rahla smetana,
Ki te skoraj kliče, da bi se predal njeni mehkobi,
Zakaj smo navsezadnje ustvarjeni,
In kam smo pravzaprav namenjeni.
Pogled skozi okno, v vsemogočne valove Atlantika,
