Svet je zame nerazumljiva resničnost.
Žaganje in pripravljanje lesa, zažiganje ognja,
brušenje nožev, daritev, posvetitev.
Parodija za viteze vere v neskončnost.
Kakšna razsežnost vere čez rob
nevidnega in nevednega.
Krog in tema tam čez.

Kje je neskončnost?
Do kod sega?
Se začenja pred rojstvom
in se konča po smrti?
Vmes je življenje s svojim začetkom
in končnostjo, za vsakogar na svoj način.
Jezik liže rano, da bi prišel skozi meso do duše.
Človek je upanje,
ki sega v prihodnost teme.

Kreont je moralno zlomljen.
Kje ima pravico biti pokopan njegov duh?

Kreont nima več telesa, je izkušnja,
helenistična travma, družinska tragedija v Tebah,
zgodovinski spomin.

Ali je lahko spomin na Kreonta pokopan
na posvečeni zemlji?

Pieteta ima prednost pred
državnimi zakoni o pokopu mrtvih.
Uveljavi naj se volja neba!
Antigona, hči Ojdipa in Jokaste, želi,
da duha kralja Kreonta pokopljete.

Kreont ni bil človek, bil je kralj, zakon,
zmota, poosebljeno tiranstvo.

Pokopljite in pomilostite njegovega duha!

Smrtna kazen ni legitimna.
Propadla je državica polis,
pri Korintu so Rimljani premagali Grke,
pred Bizancem je klonil Rim,
nato je klonilo frankovsko kraljestvo
in padel je tudi berlinski zid.
Kreont je mrtev.

Zagrebite ga v svojo dušo!
Posujte ga s kamenjem!

Ali ima pravico do svetosti življenja tiran,
da živi kot psevdo problem v človeku?

Kreont ni človek, je ideja.
Ideje so produkt človeških misli.

Ubijte idejo in človeka!
Izginiti mora brez sledi, groba in spomina.

Po naravnem pravu, ki spoštuje
svetost življenja, ne moremo ubiti človeka.
Ideja je mrtva! Živega ne moreš ubiti!

Pokopljite idejo s človekom!
Brez sledi spomina, nagrobnika in imena.

Zakon prepoveduje tak pokop na pokopališču,
kjer so umrli pokopani po zakonih Absolutnega.
Kreonova volja do ponižanja drugega na raven
nepokopanega mrtveca je še živa. Med nami!
Antigona prekorači mejo posvečenosti mrtvih.
Pradobro, ki se zateče vate, človek!

Kreont je našel Antigono obešeno.

Antigona je živa.
Živa je! Živa!
Cveti z belim prosojnim velom duše na telesu.

Pokopljite idejo v sebi.
Zagrebite jo v dušo!

Ne moremo pokopati, ker imamo spomin.

Kaznujte snovalce idej!
Snovalci ne morejo biti krivi, ker so mislili.

Snovalci niso krivi za razlage,
zato jih ne moremo kaznovati
po naravnem pravu,
ki daje človeku pravico misliti in živeti.

Kamenjajte in kaznujte izvrševalce idej!
Umrli so. Zapustili so kolajne,
medalje in kraljevske prestole.
Kolajn in medalj ne moremo kamenjati,
prestolov ne moremo kaznovati,
ker to so stvari, ki ne mislijo,
samo govorijo čuden jezik preteklosti.

Uničite vse, kar je v aristokratskem fraku žejno krvi.
Vsem vzemite ideje iz rok. Posujte jih s pepelom!

Posameznikov in množic ne moremo pokončati,
ker bi se pregrešili zoper svetost življenja.

Kaznuje in usmrtite Kreonta!

Kreont je bil moralno mrtev in je znova oživel.
Z despotsko samovoljo diktatorja in tirana.

Kreont je ustvarjen v nasprotju z moralnimi zakoni,
s posvečenostjo mrtvih in svetostjo življenja.

Kreont je svetovni red laži, prevar in maščevanja.

Ravnajte po tem, kar je pravično!

Ravnanje po tem, kar je najmočnejše,
je nujno.

Vi se lahko prepirate o pravici,
sila se prepozna brez sporov.
Se predstavi s pahljačo zgodovinskih razlag.

Absolutni zakoni niso zakoni Absolutnega.
Zakoni niso od njega odvisni.
Če razglasite vladavino nihilizma,
ste mrtvi v svoji neskončnosti biti!

Zakon, ki ga je razglasil Kreont,
je Antigono hote poslal v smrt.
Kreont je nehote ubil tudi svojega sina in mater.
Kreont se je postavil nad naravno pravo.
Treba je pokopati Antigoninega brata Polinejka
v posvečeno zemljo! Antigona ne popusti.
Lebdi nad nami in pravi: Ta zakon ni od danes ali včeraj,
marveč živi od nekdaj in nihče ne ve, kdaj se je pojavil.

Kreont v nekem čudnem zaporedju umira in spet oživlja!

Planetu, ljudem in živalim vlada in zapoveduje Kreont.
Tudi živali brez zavesti in dolžnosti imajo pravice
v skladu s človekovim dostojanstvom.
Kje so meje umora, izvirajoče iz svetosti življenja?
Sovraštvo se potaplja v sovraštvo s sovraštvom.

Znašli smo se v slepi ulici. Nismo sposobni izreči zakonu
preprostega: Ne! V imenu posvečenosti vseh mrtvih,
v imenu mrtvih vseh naših bratov in sestra razgrniti
spoštujoč prt zelenja na mrtve oči in duše pokojnih,
jih prekriti s tanko plastjo prahu in opraviti
simbolični obred pokopa, postaviti križ in napisati ime.
Dar brez protidaru je vselej samo sad človeške ljubezni.

Antigona: Rojena sem za ljubezen,
ne zato, da bi sovražila.

www.tatjana-malec.si