Zlata kolesa drobijo
ledene kaplje v očeh,
pribite z žeblji v razporke duše,
obložene s suhimi luskinami
v velikem viharju sončnega prahu.
Plavala sem in prelistavala dneve
v mogočni prostorski razsežnosti časa
in našla še eno cvetoče drevo
v zelenem lišaju zapuščenega kraja
z neizrekljivim vonjem po višini leta
ptice in njenih gorečih peruti,
ki je držala v kljunu zrno spomina.
Zazrla sem se v zgibanko luči in teme
in pomislila na globino herbarija,
v katerem so kakor sanje rasli,
cveteli, zoreli in se sušili
drevoredi cvetočih jablan.
Z njimi sem prehajala v zlato rumeno.
Kako je spet vse sončno in zvezdnato,
kakor cvet v jutranji rosi, kakor kaplja,
ki zvoni svoj večerni Ave Marija.
Zlata kolesa drobijo
