Kapljica in ocean,

hrepenenje in izpolnjenje,

dvigniti se kot hlap pod nebo

in pasti spet radostno na zemljo

in teči skozi bister potoček življenja,

teči skozi skrivnostno notranjo reko

in spet nazaj onkraj,

v čaroben ljubezni, miru ocean,

ali pa v omejenost,

zamujenih spoznanj. :)


stojči Stojan Svet

V gori našla čudežen sem svet,
skrit zaklad - Trento, njen planinski svet,
samoten mir - zelen razgrnjen prt
v modrino neboglasno vpet.

Med linami smrek sonce sije,
ljubeče boža s topolo me kopreno,
s pojočim šumom veter iz hoste veje
v objem neviden, mojo srečo nebogljeno.

Do kdaj veselje, sončni lesk
na vekah mojih tvoje bo zrcalo,
iz živopisnih rud ljubezni zmes
dragotino gore meni boš dajalo.

...o0o...

Ko šla sem čez poljano,
so breskve zadehtele,
pomlad je šla za mano
in trave so vzbrstele.

Čez holme zeleneče
in čist od sonca svet,
mi v molk otožnosti boleče,
prinašaš breskvin cvet.

Zoženo zja v očesu
netopir nevidnih stvari,
uhatost ptice v čudesu
podhranjena v temo leti.

Iz resnic laž na zaslonu
sviloprejkino delo podvoji,
je dodatek svilenemu kokonu -
Homo Faber zlato tele časti.

Nasilje besed obzorje slepi,
je vsiljivost nazorov prevzelo -
nadomestek za izvirnik stvari,
prirejenost za oko odrvenelo.

Zazidano je okno prostora,
stene so zanihale, opijanjen je čas,
trup praznote v odmik zastora,
kamen duše okoli nas.

...o0o...

Poslušam pesem moje Duše,
odmeva v mojem srcu, kot čudoviti zvon
in kot majhen , nedolžen otrok
tiho,nemo in začudeno,
občutim trepetanje Življenja
in obstrmim;
tako čudežna, veličastna, mogočna in hkrati nežno preprosta
je večno neizpeta pesem Ljubezni,

brez pesnika,
brez not,
brez poslušalca,
brez petja,
brez pesmi
in vendar tišina poje, odzvanja, govori...

Govori mi biserna kapljica rose, v kateri se lesketa Stvarstvo,
govori mi potoček, kamen, šepeta veter, listje, trava,
mehko, nežno, tiho
in vendar je ta veličasten zvok tako močan,
da doseže in preplavi Bistvo VSEGA.

Poglej,
resnica in resničnost,
je kot šumeč, brzeč vodni tok,
ali še lepše povedano,
tvoj narobe obrnjen diha slap,
izvirajoč iz notranjosti tvojega srca,
kapljice tvojega upanja, zaupanja,
pa lepo padajo po skalah tvojih dvomov, strahov,
se ustavijo v tvoji glavi in ti rečejo: »Daj se premakni«

Ti se premakneš,
ali pa dvomiš naprej,
Če se premakneš,
nekaj novega prepoznaš,
se razveseliš, ali koga razveseliš
in to svetlobo pošlješ kot mavrico resnice
nazaj,
lepo v svoje srce in srca ljudi,
kjer se ta plemeniti,
če pa ne, pač ostaneš kjer si in trpiš,
trpljenje je itak samo en boleč zastoj,
en boleč spomin,
ubraniti se neki notranji spremembi,
ki bo zate itak,
hočeš, al nočeš,
enkrat prišla,
še posebej, če vzameva,
da sva ti in jaz,
samo ena,
večno hvaležna,
resnice,
diha sprememba.

stojči Stojan Svet

Vse kar imam ti dam,
ne da bi vedel s kolikšno srčnostjo
ti podarjam svoje misli,
ti podarjam stisk roke
in iskrenost svoje duše,
ki drhti v pisavah
s semenjem obložena
in teši samost razmišljanja -
tisto neumno odsotnost,
tisto mogočno skalo, ki diha.

Zaznavam barve zvoka glasbila,
glasove v sozvočju in harmoniji
zorenja mandeljevih cvetov
v razkošnem kraljestvu beline.

Ljubezen je najčarobnejša,

energija vseh energij,

ki globoko v človeškem srcu spi,

iz vsake se vsakdo, lahko kaj nauči,

več jih je v eni, plemenitejša je

in tako je lepo, če jih vse lahko izživi,

preden se z Bogom za večno spoji. :)

Prava ljubezen nikoli ne zaboli,

daje predanost, te osvobodi

in iz tebe prav vse, z veseljem stori. :)


stojči Stojan Svet

Skoz molk razglašen plove
iz praoblik v rojstvo svoje kože
tke vizije in vzrok hotenja
zložen med domine spomina
iz slutenj mask prosojnih
iz bledoličja okamenele lune
njenih men hlapi v šumenje

Vrtoglavo v pijana jadra
z vetrom se zaganja šviga
iz prepletenih oblakov se izvija
v jok ujet v svečavo bledih lic
s koščeno roko čez dojko gospodari
oskubljen ptič s krvavim perjem
s tekočino polnjen vampir z življenjem
novcem hlini praznino belih rok
zvotljen rojstvo dohiteva
zapleta laži v čas prihoda
med kodre zlate vpleta plenice zla
iz razlaščenih loput davnine
posluša bolno tleskanje deževja
skoz davnine senc sebičnih rok
z bolnim zdravje hrani porodnica
s tipom gluhost vid s temo
skoz luknje tal čudnih povečav
nerešena uganka skriva nemo zver

Brezpogojna ljubezen,
je tvoja edina ljubezen,
ki je zate lahko prava ljubezen.

Vse tvoje ostale,
so bile, so in bodo lažne.

Da bi lahko brezpogojno ljubil,
pa moraš najprej vzljubiti samega sebe,
v samo dno svoje nepokvarjene duše,
moraš se ceniti in spoštovati.

Če bi bil jaz Bog,
bi prišel prav nocoj,
k tebi domov,
v tvoje sanje
in se ti ponudil,
da se ljubiš z menoj.

Ti pa bi me lahko sprejela,
ali pa zavrnila.

Če bi me sprejela,
bi mogoče lahko opazila,
razliko med mano
in vsemi tvojimi,
prejšnjimi ljubimci.

Čez zračno drsenje minut
poči vzmet

Iz sidrišča nog
čez mreže rok
en sam gib
doseže poln meh
vsem na očeh

Stop!

Moker lok
kožo ožame
Zalaja pes
naščuvan v bes

Oživi spomin
na Eifflov stolp
na deževne dni
v Parizu

Rdeči kardinal
na drevesu
zapoje
in odleti

Ne zmeni se
za pse
ljudi
in nepomembne stvari

...o0o...

Udarci s sunki vesti dramijo gore.
Rušijo se mestne hiše in stolpnice v prah.
Med razvaline se prikrade gorila,
z nogama jezno zaloputne zraku zapah.

Svet skoti, potopi in ga izbriše,
spremeni njegovo podobo v črn skelet.
Učenjak v svoji ekspertizi zapiše,
da planet peša, da bo uničen pregret.

Gozd z infarktom pljuč zadušljivo umira,
zrak je s plini nasičen, težak in razgret,
vode zmanjkuje, vodovod se redno klorira,
duši se nebo, zemlja usiha in vodomet.

Usta so suha in žejna, vzdih je težak.
Le kako bi rešili ta zaplankani svet?
Slišati je bolne pse, ki lajajo v mrak.
Odpovedo misli, udeležba pravih besed.

Medlo je sonce, meseci so brez deževja,
o suhi zemlji in rekah raje ne govorimo,
po preobilnosti stvari nenasitne potrošnje
na planetu zaostalih goril nemočni zaspimo.

Zemlja je vročična, človeku je tuja.
Ne more se gibati ptica s konicami kril.
Je v svobodnem letenju enodnevnic nuja,
da človek sobiva s svetom norih goril?

...o0o...

Prehodila sem Posočje
in zašla v zlatorogov raj.

V gori med skalovjem
beli kozel od nekdaj
ranjen v zavetju
motri človeka - zver,
ki v lakomnem početju
odprl je skrivnostim gore dver,
da izruje cvet,
da prestreli ptici let.

...o0o...

Vigred prihaja. O, čas norosti!
Radosti polna, obetov in moči,
s kočijo bogato razkošne mladosti
vrača se zvesto med čakajoče ljudi.

Hrepeneča po dežju v svojih semenih
dotika se sonca, oblakov in ros.
Iz prsti gorijo zdaj grmi v plamenih
za otroka, ki stekel po trati je bos.

Že dišijo vrtovi v cvetočih vonjavah,
veje napenjajo popke na starih drevesih,
vračanje lastovk domov žgoli v višavah,
vse je zaživelo kakor v nebesih.

Stopinje šumijo, vetrič deklic nemir,
slapovi prebujajo deviškost oblakov,
v napetih znamenjih prazničnih oblačil
so v razcvetju krošnje mavričnih lokov.

Na spočetje iz korenin z dotiki obljub
po dolgih dneh spanja ni pozabila,
v spolnitvi sle, vstaja telo ji iz muk,
v razodetju večnosti se je izpolnila.

Goloto je sramežljivo z obleko prekrila
z bremeni zelenega okrasja svoje rasti,
z razodetjem vrnitve je sebe razkrila,
nadela si krono, ki si jo vsakdo želi.

V uteho spočete rasti je vtkano zorenje,
žitje, z rastjo deba in odpiranjem vej,
trepetlikanje listov za prebujenje,
obnavljanje vračanja od vekej v vekej.

...o0o...

Tako si daleč stran,
pa vseeno tako blizu,
da se te z mislimi lahko dotaknem,
te objamem in poljubim –
lahko se zlijem s teboj.

To je resničnost,
saj občutim veselje in srečo.
Kjerkoli si, te dosežem
in ti me čutiš, zaznaš
in vrneš poljub.

Ni potrebno, da te vidim,
pa vem, da obstajaš.
Občutim te in
lahko ti pošljem pozdrav.

Ni potrebno, da te slišim,
pa se vseeno pogovarjam s teboj,
se smejim ali jočem.

Vse kar je potrebno narediti je
da: - zamižim,
- se umirim,
- in v mislih odletim.

Verjemi v čudeže
in čudeži se ti bodo,
dogajali kar naprej.

Prideš kot berač,
prosiš za pozornost,
prosiš za ljubezen
ne vedoč, da si kralj,
ali kraljica srca,
da je prav v tvojem srcu,
skrita ljubezen,
vsega sveta.

Srečujem vladarje berače
in srečujem berače kralje,
res čudežen je,
ta notranji človeški svet,
v tvojo omejenost ujet,
ali s tvojo ljubeznijo prežet.

Zato zaupaj v srce
in ne bodi ne sebi,
ne drugim,
dvomeči zastoj.

Verjemi v ljubezen,
verjemi v svoj mir
in največji čudež se bo,
tudi zate zgodil.

Vidiš, kar se mene tiče,
niti nočem imeti izbire,
jaz verjamem v čudeže. :)

stojči Stojan Svet

Podrejeni smo življenju
in smrti, vežemo se na karmo,
vrtimo se v krogu zaradi
želja, vezanosti, zamer...
Sestopimo iz kroga, predajmo se
božji volji in se dvignimo v
svetlobo.

Iz božje hiše prihajajo vedno
ista sporočila, igra ista glasba,
mogoče le na različne instrumente
prilagojene kraju in času.
Prilagojena je zavesti poslušalca.
Le Bog ostaja isti.

Prošnje, molitve, meditacije
glasba, mantre, misli in odprto srce
so poti do Boga ter svetlobno
energijo, s katero se očisti žalost,
razsvetli zavest in odpre pot
resnični ljubezni, svetlobi, miru.

Vse ostalo je le pomoč in navdih,
ko se odločiš in greš na to veliko
potovanje.

Milka

Srce hoče biti smreka,
visoko rasla smreka
v višine do neba,
zeleno dišeča deklica
z velikimi stopali v koreninah,
ki preskočijo skalovje
in ji prinesejo v naročje
gnezda ptic z vseh strani.

Srce hoče biti smreka,
smreka pojoča med vršaci v vetru,
kjer ptice pojo svojo pesem o jutru,
v katerem se prebujajo besedne rose
in svetlobne iskre sreče,
ki poljubljajo žareče oblake
skoz drvenja časa.

Iz pradneva
stožinski jambor
bel sameva
v jutro
šmarne maše
v brezglasno
žitje naše

Marmor spi
v razkroju
iz prvin
pretrdih
se ne gane

Biti
klepsidra v kamnu
klesanec
nakrušen kip
razdoneli grom
podoživeto dušje
pesek v puščavi

V svojih dušah smo vsi ljudje,
na obličju te zemlje, bratje in sestre,
vendar smo tisti, ki delimo isti jezik,
kulturo, dobrine, malo bolj,

V svojih dušah smo vsi ljudje,
na obličju te zemlje, bratje in sestre,
vendar smo tisti, ki se poznamo med sabo
in delimo vse dobro, slabo in hudo, malo bolj,

V svojih dušah smo vsi ljudje,
na obličju te zemlje, bratje in sestre,
vendar smo tisti, ki delamo na sebi in
ki si znamo izrazit hvaležnost za vso pozornost,
ki smo si jo v času našega bivanja naklonili,
vedno malo bolj.


Stojan Svet

Po krhkim steklenim napočenim zvoncem
prednikom, nam in tudi zanamcem
polagajo gomile krizantem na grobove
in gradijo med sorodstvom mostove
s preštevanjem dobrin in količin.
Z armado besed in suhoparnih številk
se bahavost vzpenja visoko v nebo
in moti mir mrtvih, ki ga s sabo odneso.
S prekladanjem rož, sveč in oljenik
hoče živ postati sam sebi božji svetnik
s premikanjem spominov iz tuzmskega kraja
na drugo stran, onkraj vic in svetega raja.
Res je, ob grobu kdaj zraste drevo,
cipresa ob jami, ki ne ozeleni samo,
pod njim se zaseje trava in plevel,
osat, ki ne bo nikoli povsem ovenel.
Veje drevesa trepetlikajo le jezo in strah,
ptice nad goličavjem zime zajame preplah.
Deževje ledeno na "Vse svete" spregovori
o krhki lupini živih bitij in opominja ljudi.
Toča izklesti zelene veje višje rasti
in namoči tla, da se plevel še bolj bohoti.
Bog opomni obpotne, prašne in votle ljudi,
ki jih bolezen, zavist in žalost pesti:
Nikar ne zasajajte hotov v zenice oči,
v zrkla, ker se mrtvemu pod zemljo oko orosi.
Zalivajte raje svoje notranje suho drevo,
da jutri ob gomili plevela usahnilo ne bo.
Atlantida se je potopila na dno morja,
a jeziki še vedno rastejo na prašni krpi srca.
Listje in ljudi veter ob grobovih zanaša,
človekove čenče biča in oponaša.
Bo naša glava ležala v grobu, utrujene veke,
vsem nam bo zazvonilo: AMEN NA VEKE!
Ne hodite k umrlim brez duše ponižne na grob,
ne izrekajte umrlim vaših človeških sodb!
Mrlič najraje sam v jami mirno spi,
pokopal je svoje spomine na žive ljudi.
Ni mu mar za razkazovanje, živečih bahavost,
za krizanteme, za človeku lastno lokavost.
1. novembra pojdite skromni v prostor umrlih
s spošljivo sentenco v svojih srcih.
...o0o...

Piše: Tatjana Malec

Joj, moji beli soški kamni,
nevidni in neslišni popotniki voda,
ki brusite svoje okroglaste oblike
in drvite s šumenjem Soče mimo mene.
Le redko se vas dotakne sreča moje roke.

Joj, en kamen je name čakal z razpoko,
nagrizen od bolečine v strugi, joj!
Razmaknjen v duši, v mišicah trdote, joj,
razjeden in zlizan v prvinah svojih prvih zob,
z usti odžeje, ki jim voda je urezala svoj čas
in spomin na mah zeleni.

Joj, kako neprilagodljiv je bil ta kamen,
prebijal in valil se je z bolečino mojo,
skoz blede oči čistih vod, s čipko zarje v laseh
in snovmi obilja smaragdno zelene govorice.

Kamen moje mladosti, ostal je skoraj brez duše, joj!
V prosojnih kapljah Soče si je izpraznil vse moči,
ta beli kamen deviških let, ostal je brez ostrin,
zaprta roža, pozaba deklice iz davnin.

Koliko praznih rok moj kamen išče,
ko v prvinah svojih spremenjenih gub preskakuje ovire
in spreminja dan za dnem zdavnaj začrtane smeri,
zamaknjen spremljevalec v sile brzic, tolmunov in valov,
božajoč deviške prsi duše skoz neskaljeni mir,
iskaje svoj izgubljeni obraz mladosti,
strt v duši se ob ločju oklepa »Proda«
in me z vsem telesom, ranjen v dušo, išče.

…o0o…

Napisala: Tatjana Malec