|   Vse kar imam ti dam,
ne da bi vedel s kolikšno srčnostjo
ti podarjam svoje misli,
ti podarjam stisk roke
in iskrenost svoje duše,
ki drhti v pisavah
s semenjem obložena
in teši samost razmišljanja -
tisto neumno odsotnost,
tisto mogočno skalo, ki diha.
Zaznavam barve zvoka glasbila,
glasove v sozvočju in harmoniji
zorenja mandeljevih cvetov
v razkošnem kraljestvu beline.
Rojevajo in zlagajo se besede,
ki se zlivajo v reko življenja.
Slepe apnene sveče so okrog,
vsepovsod so oporečniki sreče
in navrženi mrtvi dnevi
med ostrim bodičevjem,
ki sprejemajo preproste žarke
in malčen dež,
namenjen listju v rušah.
Razcefrane cikcakaste zvezde
so me z zvijačo zvabile v temo,
odkoder občudujem njihov nočni utrip
in ob strmljenju v nebo sem dojela,
da je njihova ljubezen čakala name
in na tisto majceno čustvo,
vpeto v neskončne daljave,
združeno z drevesnimi krošnjami
z belimi obrazi pomladi,
ki s prekipevajočo svežino nasmeha
strmijo v zvezdni nokturno.
S polzastrtimi očmi in občutjem bližine
sijoče svetlobe izza hišnega praga
sprejemam zatišno šepetanje iz neskončnosti
in upočasnitve dokončnega v meni in tebi.
...o0o...
|
NE ZAMUDITE
Prijatelju
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 20. marec 2004 @ 08:16 CET
samo prijateljstvo se kaže kot velika moč. Žetev nekega obdobja lahko izžareva popolnost misli in čutenja in se vrača s svojimi besedami in čutenjem na področje, ki je bližnje notranji resnici. Človek obstane zamišljen ob uganki čemu toliko besed in zvokov, čemu večno iskanje neskončnega čoveka v prijatelju. Prijateljstvo ima to prednost, da te povezuje s pramočmi in prabitjo tvojega bivanja. Po svoje je sugestivno in hipnotično čustvo, ki v impulzivnih verzih oblikuje pomembnejše simbole, ki oživijo v poeziji bivanja. Vse prvine čustev oživijo v pesmi kot mitične podobe, ki v svoji mladosti še niso bile izsanjane. Prijateljstvo te vedno nagovori. Ko ga občutiš, obhajaš neko posebno angažiranost, ki ti dvigne tvoj pragmatični optimizem v prebujenje življenja k prvinski zori, ki vstaja sredi rosnega jutra z obeti lepega sončnega dne.
Tatjana
Prijatelju
Prispeval/a: stojči dne sobota, 20. marec 2004 @ 09:35 CET
V približevanju in oddaljevanju,
val šumečega morja,
premetava najine misli
sem in tja,
peščena obala,
preoblikovanih otrških spominov,
jih hvaležno sprejema,
in ustvarja davno pozabljen
vzorec popolnega mozaika,
v prepletanju hrepeneče hvaležnega diha. :)
p.s. en jutranji navdih za mojo prijateljico Tatjano :)
---
stojči
Prijatelju
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 20. marec 2004 @ 13:07 CET
ocean jih je, veliko neizmerno morje,
ki resnično ni ustvarjeno,
da bi ljubilo samo sebe.
Z valovi podira zgrajene pregrade,
usmerjen v sanje ali urinke svetlobe,
s pogledi iz svoje ledene duše navzgor,
morda k zlatim krogom zvezd.
Kateri val bi na to lahko odgovoril,
ko pa je vsak val zase tako nepredvidljiv.
Morda tisti, ki je najbolj brezupno sanjaril!