Vse kar imam ti dam,
ne da bi vedel s kolikšno srčnostjo
ti podarjam svoje misli,
ti podarjam stisk roke
in iskrenost svoje duše,
ki drhti v pisavah
s semenjem obložena
in teši samost razmišljanja -
tisto neumno odsotnost,
tisto mogočno skalo, ki diha.
Zaznavam barve zvoka glasbila,
glasove v sozvočju in harmoniji
zorenja mandeljevih cvetov
v razkošnem kraljestvu beline.
Rojevajo in zlagajo se besede,
ki se zlivajo v reko življenja.
Slepe apnene sveče so okrog,
vsepovsod so oporečniki sreče
in navrženi mrtvi dnevi
med ostrim bodičevjem,
ki sprejemajo preproste žarke
in malčen dež,
namenjen listju v rušah.
Razcefrane cikcakaste zvezde
so me z zvijačo zvabile v temo,
odkoder občudujem njihov nočni utrip
in ob strmljenju v nebo sem dojela,
da je njihova ljubezen čakala name
in na tisto majceno čustvo,
vpeto v neskončne daljave,
združeno z drevesnimi krošnjami
z belimi obrazi pomladi,
ki s prekipevajočo svežino nasmeha
strmijo v zvezdni nokturno.
S polzastrtimi očmi in občutjem bližine
sijoče svetlobe izza hišnega praga
sprejemam zatišno šepetanje iz neskončnosti
in upočasnitve dokončnega v meni in tebi.
Vse kar imam ti dam, 
