Srce hoče biti smreka,
visoko rasla smreka
v višine do neba,
zeleno dišeča deklica
z velikimi stopali v koreninah,
ki preskočijo skalovje
in ji prinesejo v naročje
gnezda ptic z vseh strani.
Srce hoče biti smreka,
smreka pojoča med vršaci v vetru,
kjer ptice pojo svojo pesem o jutru,
v katerem se prebujajo besedne rose
in svetlobne iskre sreče,
ki poljubljajo žareče oblake
skoz drvenja časa.
Nato dež kaplja z zamolklimi glasovi
in nevihta pod strelami sivega neba
z bobnenjem smreko biča grom,
ji upogiba vrh, da srce ji drgeta.
Kot kip okamenela je.
Boža jo le ledeni veter
stiskaje se ob mrzel piš,
na vejah ptičja gnezda
z belo barvo pod jezikom
iščejo srca zavetje.
Pod smreko je siv prepad,
vlažen mah in bujna praprot.
Mlado smrečje z očmi popotnika
in ušesi tal bije srčni utrip
in srd razbesnelega viharja.
Srce se razkriči s šumenjem vej navzgor.
Stopala zasidrana v tkivu sklal razmočenih,
stiskaje rodovitnost in moč rasti z zobmi,
vklenejo srce v ledeno kletko tal.
V oklepu skale smreka skrivnost prsti spozna
in mračno muko tal,
tančico strohnjenih src rasti,
z dotiki veka.
Srce hoče biti smreka,
