Po krhkim steklenim napočenim zvoncem
prednikom, nam in tudi zanamcem
polagajo gomile krizantem na grobove
in gradijo med sorodstvom mostove
s preštevanjem dobrin in količin.
Z armado besed in suhoparnih številk
se bahavost vzpenja visoko v nebo
in moti mir mrtvih, ki ga s sabo odneso.
S prekladanjem rož, sveč in oljenik
hoče živ postati sam sebi božji svetnik
s premikanjem spominov iz tuzmskega kraja
na drugo stran, onkraj vic in svetega raja.
Res je, ob grobu kdaj zraste drevo,
cipresa ob jami, ki ne ozeleni samo,
pod njim se zaseje trava in plevel,
osat, ki ne bo nikoli povsem ovenel.
Veje drevesa trepetlikajo le jezo in strah,
ptice nad goličavjem zime zajame preplah.
Deževje ledeno na "Vse svete" spregovori
o krhki lupini živih bitij in opominja ljudi.
Toča izklesti zelene veje višje rasti
in namoči tla, da se plevel še bolj bohoti.
Bog opomni obpotne, prašne in votle ljudi,
ki jih bolezen, zavist in žalost pesti:
Nikar ne zasajajte hotov v zenice oči,
v zrkla, ker se mrtvemu pod zemljo oko orosi.
Zalivajte raje svoje notranje suho drevo,
da jutri ob gomili plevela usahnilo ne bo.
Atlantida se je potopila na dno morja,
a jeziki še vedno rastejo na prašni krpi srca.
Listje in ljudi veter ob grobovih zanaša,
človekove čenče biča in oponaša.
Bo naša glava ležala v grobu, utrujene veke,
vsem nam bo zazvonilo: AMEN NA VEKE!
Ne hodite k umrlim brez duše ponižne na grob,
ne izrekajte umrlim vaših človeških sodb!
Mrlič najraje sam v jami mirno spi,
pokopal je svoje spomine na žive ljudi.
Ni mu mar za razkazovanje, živečih bahavost,
za krizanteme, za človeku lastno lokavost.
1. novembra pojdite skromni v prostor umrlih
s spošljivo sentenco v svojih srcih.
...o0o...
Po krhkim steklenim napočenim zvoncem
