Joj, moji beli soški kamni,
nevidni in neslišni popotniki voda,
ki brusite svoje okroglaste oblike
in drvite s šumenjem Soče mimo mene.
Le redko se vas dotakne sreča moje roke.

Joj, en kamen je name čakal z razpoko,
nagrizen od bolečine v strugi, joj!
Razmaknjen v duši, v mišicah trdote, joj,
razjeden in zlizan v prvinah svojih prvih zob,
z usti odžeje, ki jim voda je urezala svoj čas
in spomin na mah zeleni.

Joj, kako neprilagodljiv je bil ta kamen,
prebijal in valil se je z bolečino mojo,
skoz blede oči čistih vod, s čipko zarje v laseh
in snovmi obilja smaragdno zelene govorice.

Kamen moje mladosti, ostal je skoraj brez duše, joj!
V prosojnih kapljah Soče si je izpraznil vse moči,
ta beli kamen deviških let, ostal je brez ostrin,
zaprta roža, pozaba deklice iz davnin.

Koliko praznih rok moj kamen išče,
ko v prvinah svojih spremenjenih gub preskakuje ovire
in spreminja dan za dnem zdavnaj začrtane smeri,
zamaknjen spremljevalec v sile brzic, tolmunov in valov,
božajoč deviške prsi duše skoz neskaljeni mir,
iskaje svoj izgubljeni obraz mladosti,
strt v duši se ob ločju oklepa »Proda«
in me z vsem telesom, ranjen v dušo, išče.

…o0o…

Napisala: Tatjana Malec