Vigred prihaja. O, čas norosti!
Radosti polna, obetov in moči,
s kočijo bogato razkošne mladosti
vrača se zvesto med čakajoče ljudi.
Hrepeneča po dežju v svojih semenih
dotika se sonca, oblakov in ros.
Iz prsti gorijo zdaj grmi v plamenih
za otroka, ki stekel po trati je bos.
Že dišijo vrtovi v cvetočih vonjavah,
veje napenjajo popke na starih drevesih,
vračanje lastovk domov žgoli v višavah,
vse je zaživelo kakor v nebesih.
Stopinje šumijo, vetrič deklic nemir,
slapovi prebujajo deviškost oblakov,
v napetih znamenjih prazničnih oblačil
so v razcvetju krošnje mavričnih lokov.
Na spočetje iz korenin z dotiki obljub
po dolgih dneh spanja ni pozabila,
v spolnitvi sle, vstaja telo ji iz muk,
v razodetju večnosti se je izpolnila.
Goloto je sramežljivo z obleko prekrila
z bremeni zelenega okrasja svoje rasti,
z razodetjem vrnitve je sebe razkrila,
nadela si krono, ki si jo vsakdo želi.
V uteho spočete rasti je vtkano zorenje,
žitje, z rastjo deba in odpiranjem vej,
trepetlikanje listov za prebujenje,
obnavljanje vračanja od vekej v vekej.
Že dišijo vrtovi v cvetočih vonjavah, 
