Poslušam pesem moje Duše,
odmeva v mojem srcu, kot čudoviti zvon
in kot majhen , nedolžen otrok
tiho,nemo in začudeno,
občutim trepetanje Življenja
in obstrmim;
tako čudežna, veličastna, mogočna in hkrati nežno preprosta
je večno neizpeta pesem Ljubezni,
brez pesnika,
brez not,
brez poslušalca,
brez petja,
brez pesmi
in vendar tišina poje, odzvanja, govori...
Govori mi biserna kapljica rose, v kateri se lesketa Stvarstvo,
govori mi potoček, kamen, šepeta veter, listje, trava,
mehko, nežno, tiho
in vendar je ta veličasten zvok tako močan,
da doseže in preplavi Bistvo VSEGA.
Tako lepa je Lepota sama
in , ko jezik postane omejitev,
govori le srce
in mi šepeta večnost skozi minljivost.
Sem ogledalo, ki odseva vse
a v njem ni odseva.
Sem Svetloba radosti bivanja,
polna spoštovanja in občudovanja
do vsake najmanjše oblike
do kreacije vsega, kar je, je bilo in bo.
In vidim skozi obliko, čutim, sem
povsod sem, le
če nisem v ničemur.
Kakšna radost, blaženost in mir
je svoboda bivanja v nebivanju.
Sem roža, metulj, šepet vetra, petje ptic,
sem gora, sonce, ki se blešči v kapljici vode
in nič od tega
ker samo
SEM...TO.
Preprostost je zlati ključ ,
drevesa se ne odevajo v obleke
so to , kar so.
Bistvo nikoli ni bilo skrito
tahko majhno, nežno in preprosto je vse.
Ja,tako ljubko a tako mogočno,
ta večno pojoča tišina,
ta čudežni spev je VSE.
iZVIR sem in voda
in VIRiz katerega se vse rojeva
in v katerega se vse vrača.
IZVOR sem,studenec čiste zavesti,
ki ohladi in odžeja Stvarstvo
in napaja samega sebe z življenjem.
Ganjena sem,v dno srca
občutim hvaležnost in božansko nežnost Ljubezni,
občudujem veličastnost tega trenutka ,
ki je SEDANJOST,
ki je večnost,
ki je to ,kar je.
Poslušam pesem moje Duše, 
