Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sreda, 10. avgust 2005 @ 21:41 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Noga ne toni mi v breztalno tišino,
mar ne slišiš, da zemlja podarja iz obljub
svojo popolnost, ki pripda svetu, ki ga ljubim.
Ne išči ničelne točke v refrenih tihote glasu,
zadolžena za mojo hojo med kamni,
obstani, zapomni si glasnost stopinj,
ki bredejo v reki pljuskanje vode.
Ko se vode v silnih neurjih zbude
na razgaljenih tleh in iz nedrja priteče kri,
tedaj življenje vžiga zemlji srce
in moji čuti z nogami po svetu hite
s stopinjami, ki bredejo v reki pljuskanje vode.
Naključno je reka nagnjena zraven telesa,
nekako samoumevno, da zakoliči mi dušo
in metulja v meni, na skodrani roži.
Tiho teci reka, da ne zbudiš ga,
ko zaspal bo in se zibal na njej,
zadolžen da diha podsvet,
ko moje stopinje odmerja cvetenju grenkoba.
ponedeljek, 8. avgust 2005 @ 05:21 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Odpočij se duša, ob slapovih žuborečih zaspi!
Le kaj mi voda, tekoči curek govori?
Drvi in šepeče skoz čas, zapušča svoje sledi,
a mene pri solkanski "fontani" že dolgo več ni.
Na »Placu« so se zbrali ljudje okrog vodnjaka,
nova skulptura jim spomin na »fontano« obuja,
voda prede zadovoljstvo in veselje v ljudeh prebuja,
slišati je šumenje skoz stene, dom in sleherna vrata.
Ptičja perut hladni marmor v vodi čutno gladi,
potrpežljivo in tiho iz luči sonca žarek zvabi,
svežino čistih kapelj in mladih sanj o pomladi,
ko se s sestro Sočo vodnjak pomensko pobrati.
Hiše sijejo življenje. Trg je ves svetal.
Ob njem stoji cerkev Svetega Štefana, zlat oltar,
lepota vodnjaka v srcu »Placa« je sveta stvar,
leži pod Škabrijelom ta sveti, pozlačeni gral.
nedelja, 7. avgust 2005 @ 23:29 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Po svetu stopajo bitja,
glinaste figure,
ki iztegujejo noge v marš
in puščajo svetu
svoj klavrni jaz.
Vstopajo v življenje z belo roko
in izstopajo z blatno nogo.
Utirajo si pot s komolci,
ki jih štirinoge živali ne poznajo.
Po telesu se jim pretakajo curki potu,
v telesu žolč in otrplost duha.
Mrgolijo roparsko grabežljivi,
oglušeli od ropota, brenčanja in kričanja,
po brlogih skriti jedo,
pijejo vino in izsesavajo drugim kri.
Z natrganimi kitami
med zimskim drevjem ledeni stoje,
v bradi imajo vgrajen pohlep,
v prsih nosijo posurovelo srce,
hroma noga jih nosi naprej.
nedelja, 7. avgust 2005 @ 23:23 CEST
Uporabnik: Scout Girl
Si že videl morda kdaj
največjo, najlepšo mavrico v snu...
Si kdaj začutil v sebi že bežno,
da te morda sploh ni tu...
Si kdaj ustavil se in zrl dolgo v nekoga,
o sebi nemo govoril mu...
Si tekal že bos po namočeni travi,
si sanjal že v toplem dežju...
Si srečal človeka na svoji že poti,
ki prav res imel je vse...
Si mislil, da srečen je, kdor nariše nasmeh si,
kdor v blišču nad vse sveti se...
Si res verjel, da sploh lahko kdo nekoga,
brez da še sebe bi, iz dna duše sovraži...
In ali morda si prevečkrat pozabil,
da ljubezen v tvojem srcu te straži...
nedelja, 7. avgust 2005 @ 20:21 CEST
Uporabnik: andrejci73
Nataši!
Pišem ti tole pesem,
Ker lažje pišem,
Kot govorim,
Pišem ti zato,
Ker lažje spregovorim,
Kot takrat,
Ko pred teboj stojim,
Te gledam v oči,
Zmanjka mi besed,
Da povedal bi ti,
Kako blizu si mi.
Veš ti,
Ti občutki,
Občutki,
o katerih ti pišem,
naj ti povedo,
kar dogaja se z menoj.
nedelja, 7. avgust 2005 @ 05:37 CEST
Uporabnik: barboleta
Ritem sveta je pač tak,
da se zavrti planet kot vrtavka okoli sonca
in je zato nekje ura šest zjutraj, nekje pa popoldne
in ljudje se neprestano vsako minuto in vsako sekundo
rojevajo, smejijo, ljubijo, jadrajo, nabirajo pomladno cvetje.
In nenazadnje umirajo.
Lahen, mrzel jesenski dež, jim utira pot po koži,
in jim napne vse mišice, vzbudi vse čute.
Ritem sveta je pač tak,
da se zvečer, ko se umiri zrak v ravnovesju vetrov,
dolge, obalne trave usločijo v najlepše loke,
kot nebeška pisava na žarečem obzorju.
In jo nemo, črko za črko, prebiramo v večernem mraku.
četrtek, 4. avgust 2005 @ 06:08 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Nadaljuj ti tam, kjer me bo Bog prekinil,
ko pa se hoče ukvarjati z mojim bivanjem
in na najbolj ranjeno mesto kaže s kazalcem.
Brez pridržka je potegnil načelno časovno črto
med menoj in njim. Vse je vnaprej določil.
Kaj vse mi je naložil na moja šibka ramena.
Pride čas, ko mi nobene pridihane misli
ne dopusti več. Neizprosen je v svoji strogosti.
V daljavi sem in slišim njegovo zehanje
čakaje na rdečo svetlobo.
Rada bi se malo spočila med drevesi
in spoznala v kakšen red so razvrščena debla
in kako je z njihovo zamaknjenostjo in strahom,
ko strmijo v oboleli obraz svojega usihanja.
Jezna vročica se me polašča,
ker mi je Vsemogočni namenil tako kratke sanje.
To rožljanje časa, ki nosi pečat moči, mi ni po volji.
Neka moralna pravila mi je vsilil
in ko odskočim pred udarcem gonga,
me spet postavi na staro mesto.
In ko primem za sprožilec,
vedno izberem pokorščino Njemu.
torek, 2. avgust 2005 @ 05:42 CEST
Uporabnik: sipine
I.
Vstopil sem v palačo vetrov.
Pod lestenci iz kristalnega ledu
je pozvanjala tišina.
Trepetajoče sence
odsevale so mehkoben sij.
Nekam v dalj je padala globina.
Prisluhnil sem
in čutil ost zmrzali.
Zveneče lire, šepet akordov,
ki tiho so ječali nekomu v slovo.
Utrinki zadnjih misli
od tu, naprej v jekleni zven.
torek, 2. avgust 2005 @ 05:42 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Pridi tišina v območje moje slišnosti
in zapri vrata za seboj,
da mi tvoje razprte niti
z glasbo predizvira besede
zašumijo skoz prgišče nemira
v izpolnitvi sožitja z mojo samostjo.
Izreči mi tišina, misel s pravim imenom,
pretvori svoje šumenje v simfonijo,
poišči me v tistem delu,
ki se še ne poznam.
Bodi mi mehko predivo
s klopčičem svetlobe v sebi.
Ti artikuliraš z mano na način,
ki ga jaz lahko izgovorim
in oblikuješ mi občutenje upanja brez besede,
z navdušenjem, ki nagovarja z molkom.