Obračam se k Tebi, ki Oče si naš,
ne kliči prehitro nad nas sodbe čas.
Skrenili s poti smo, ki dal njega dne,
po Kristusu sinu, si nam v srce.

Nam dušo prekrila črnina je zla,
slepljive strasti prikovale jo v tla.
Se zlila v pogubo kjer jaz je vladar,
v svetu materije našla je čar.

Kako prebuditi nam dušo zdaj to,
globoko ujeto v meseno telo.
Prepričanja polno, da to le velja,
kar čutov ji pet ugodja zazna.

Daj Oče nam kmalu spregledati že,
da k duhu se duši obrniti gre.
Duh vodi jo k polnosti kjer ta spozna,
da k Tebi želeti le smisel ima.

Miha

Noga ne toni mi v breztalno tišino,
mar ne slišiš, da zemlja podarja iz obljub
svojo popolnost, ki pripda svetu, ki ga ljubim.
Ne išči ničelne točke v refrenih tihote glasu,
zadolžena za mojo hojo med kamni,
obstani, zapomni si glasnost stopinj,
ki bredejo v reki pljuskanje vode.

Ko se vode v silnih neurjih zbude
na razgaljenih tleh in iz nedrja priteče kri,
tedaj življenje vžiga zemlji srce
in moji čuti z nogami po svetu hite
s stopinjami, ki bredejo v reki pljuskanje vode.

Naključno je reka nagnjena zraven telesa,
nekako samoumevno, da zakoliči mi dušo
in metulja v meni, na skodrani roži.
Tiho teci reka, da ne zbudiš ga,
ko zaspal bo in se zibal na njej,
zadolžen da diha podsvet,
ko moje stopinje odmerja cvetenju grenkoba.

Življenje ti praviš le eno imaš,
ki v smrti utopi se, da to le poznaš.
Kaj storil si napak, si storil sploh kaj,
če On je zakaj tebi žalostni kraj?

Razum ni, ki tebi razkril bi lahko,
skrivnosti življenja zavito v Nebo.
Popolnosti Njega, dojeti tako,
da v krhki besedi ujeto bo to.

Pojdiva zdaj brat tja preko meja,
na travnik kjer pesem ljubezni igra.
Pesem, ki tvoje srce jo pozna,
srce, ki odgovor za tebe ima.

Življenje je večno, ki v Bogu živi,
le sanje so to kar minljivo se zdi.
Izroči se Njemu, ki bdi nad teboj,
le strah ti veli, da smrti se boj.

Miha

Si v mislih mi ujeta,
a Tebe zraven ni,
se rad bi te dotaknil,
ko v srcu me boli…

Si v sanjah mi ujeta,
ko dolge so noči,
prav rad bi Te poljubil,
pa nov me dan zbudi…

Si v duši mi ujeta
in vem, da delam greh,
ko se ljubim s tabo,
čisto sem na tleh…

Zdaj skupaj sva ujeta,
poti nazaj več ni,
za večno sva prekleta,
draga, jaz in Ti…

Odšla sva v vrtinec brazčasja.
Derviš ustavi svet.
Vrtim se
vrtim se
vrtim se
onkraj vseh misli, besed.

Ustvariva prostor praznine.
Ša Ra Šanti Om
Božanstva se radostijo
okušat trenutek v telesu ujet.

Telo je postalo on~stransko,
on~stranstvo je zlito s telesom.
Bog čaka na godnost boginje,
te vabim z brezmadežnim plesom.

Občutil sem pekel, dotikal nebesa,
s hitrostjo svetlobe osvajal razdalje,
videl oblike življenjske, telesa,
od smrti odšel sem še dalje…

Prepotoval sem mnoge svetove,
občutil lepote galaksij,
meglic sem gledal cvetove,
tisočih sonc me ogreval je sij.

Kot kvazarji sem včasih utripal,
se potapljal v njih praatome,
svetlobo in temo potipal,
gledal kolapse in zvezdne pogrome.

Sem videl območja čudna in razna,
dimenzije v času prehodil,
a vse skupaj potovanja so prazna,
nikoli se nisem v Tvojem srcu sprehodil…

Odpočij se duša, ob slapovih žuborečih zaspi!
Le kaj mi voda, tekoči curek govori?
Drvi in šepeče skoz čas, zapušča svoje sledi,
a mene pri solkanski "fontani" že dolgo več ni.

Na »Placu« so se zbrali ljudje okrog vodnjaka,
nova skulptura jim spomin na »fontano« obuja,
voda prede zadovoljstvo in veselje v ljudeh prebuja,
slišati je šumenje skoz stene, dom in sleherna vrata.

Ptičja perut hladni marmor v vodi čutno gladi,
potrpežljivo in tiho iz luči sonca žarek zvabi,
svežino čistih kapelj in mladih sanj o pomladi,
ko se s sestro Sočo vodnjak pomensko pobrati.

Hiše sijejo življenje. Trg je ves svetal.
Ob njem stoji cerkev Svetega Štefana, zlat oltar,
lepota vodnjaka v srcu »Placa« je sveta stvar,
leži pod Škabrijelom ta sveti, pozlačeni gral.

Še nikoli nisem tega počela..
še nikoli brala zares,
tistega kar sem sama napisala
še nikoli nisem tega povsem razumela.

Še nikoli nisem tega počela
še nikoli pred ljudmi zares nastopila.
še nikoli se nisem ljudem izročila.
Še nikoli se nisem zares razodela.

Še nikoli nisem tega počela.
še nikoli pozabila vsega..
vedno sem se spomnila tega,..
česar še nikoli nisem vzela.

Še nikoli nisem tega počela
nikoli še diha komu vzela..
nikoli še ušesa pritegnila..
vedno sem se tega samo učila.

Po svetu stopajo bitja,
glinaste figure,
ki iztegujejo noge v marš
in puščajo svetu
svoj klavrni jaz.
Vstopajo v življenje z belo roko
in izstopajo z blatno nogo.
Utirajo si pot s komolci,
ki jih štirinoge živali ne poznajo.

Po telesu se jim pretakajo curki potu,
v telesu žolč in otrplost duha.
Mrgolijo roparsko grabežljivi,
oglušeli od ropota, brenčanja in kričanja,
po brlogih skriti jedo,
pijejo vino in izsesavajo drugim kri.

Z natrganimi kitami
med zimskim drevjem ledeni stoje,
v bradi imajo vgrajen pohlep,
v prsih nosijo posurovelo srce,
hroma noga jih nosi naprej.

Si že videl morda kdaj
največjo, najlepšo mavrico v snu...
Si kdaj začutil v sebi že bežno,
da te morda sploh ni tu...
Si kdaj ustavil se in zrl dolgo v nekoga,
o sebi nemo govoril mu...
Si tekal že bos po namočeni travi,
si sanjal že v toplem dežju...

Si srečal človeka na svoji že poti,
ki prav res imel je vse...
Si mislil, da srečen je, kdor nariše nasmeh si,
kdor v blišču nad vse sveti se...
Si res verjel, da sploh lahko kdo nekoga,
brez da še sebe bi, iz dna duše sovraži...
In ali morda si prevečkrat pozabil,
da ljubezen v tvojem srcu te straži...

Na življenje gledam z modrimi očmi.
Nikoli nisem imel poguma
biti sam, iskati, poklicati
in oditi kam drugam.

Včasih se mi zdi, da rad imam ta svet.
Nikoli nisem sanjal
o velikem, davnem
poku, ki je izpljunil
na milijarde zvezd

in dal mi možnost, da stojim
za kratek hip na enem
od križišč
neskončnih cest.
Morda me je
prineslo veliko morje

v to bivanje in sreča nevidne roke
me je potisnila
čez rob tišine.
Ni važno. Tukaj sem,
nad mano trepeta
postovka, nad mano
je obzorje...

Branko Zupanc

Nataši!
Pišem ti tole pesem,
Ker lažje pišem,
Kot govorim,
Pišem ti zato,
Ker lažje spregovorim,
Kot takrat,
Ko pred teboj stojim,
Te gledam v oči,
Zmanjka mi besed,
Da povedal bi ti,
Kako blizu si mi.

Veš ti,
Ti občutki,
Občutki,
o katerih ti pišem,
naj ti povedo,
kar dogaja se z menoj.

Ne zanima me več
kdo mi bo odprl vrata,
kosmata žival naj ti
poliže srce,
zemlja bo ista nocoj
le jaz bom daleč proč...

Ne uniči me,
če živim.
Ne izniči želje,
če si to želim.

Ne uniči me,
če sanjam drugačne sanje.
Sem človek, kakor vsi,
in si zaslužim spanje.

Ne uniči me,
čeprav žalost me mori.
Ne pomagaj najti mi poti.

Ne uniči mojih rok in oči.
Z njimi tipam in gledam v noč..
kakor ti.

Ritem sveta je pač tak,
da se zavrti planet kot vrtavka okoli sonca
in je zato nekje ura šest zjutraj, nekje pa popoldne
in ljudje se neprestano vsako minuto in vsako sekundo
rojevajo, smejijo, ljubijo, jadrajo, nabirajo pomladno cvetje.
In nenazadnje umirajo.
Lahen, mrzel jesenski dež, jim utira pot po koži,
in jim napne vse mišice, vzbudi vse čute.

Ritem sveta je pač tak,
da se zvečer, ko se umiri zrak v ravnovesju vetrov,
dolge, obalne trave usločijo v najlepše loke,
kot nebeška pisava na žarečem obzorju.
In jo nemo, črko za črko, prebiramo v večernem mraku.

Slišim te, vidim te, čutim te tu,
vem, da si, da ne sanjam zaman.
Lahko pa te čutim in vonj tvoj zaznam,
čeprav si daleč, daleč stran.

Takrat bi zavpila, ej, tu sem, saj veš,
objela bi te, ostani, kam greš.
Občuti, objemi, poljubi me ti,
postoj no, kam se ti tako mudi.

Zaupaj ljubezni, da tu je v tebi,
verjemi, da vse imaš v sebi.
Stopila v srcu bi se s teboj,
da bi verjel, da ves si moj.

Brezkončno upanje je tisto,
ki da ti novo moč,
le on pregnati zna od tebe
vse slabe misli proč.

Čeprav morda vse slabo še ostaja
in čutiš še, da previsoka je ograja,
ne boj se upati brez konca,
ne boj pogledati si sonca.

...saj tu blizu,
za ograjo to visoko,
te čaka,
da poda ti roko...

Le pojdi, čeprav skrbi te, da ne smeš,
da moral iti boš nazaj,
le pojdi, plezaj, stegni se visoko
in soncu svojo roko daj.

Naj ne slišim vas,
Besede
Naj ne vidim vas,
Sosede..

Naj ne ugasnejo Luči,
ker mene več NI..

Pesem ptic naj zamre.
Naj škrjanci odložijo violine.
Naj Ves svet se mi upre..
Danes sem za spomine.

Naj ples žarkov se ustavi,
in naj Morje ribe davi.
Danes bom egoist.
In spet jutri pacifist.

Moč mi jemlje mesto,
želja pelje cesto.
In Jaz, jaz grem z njo..
Ne vem zakaj, kar tako.

Nadaljuj ti tam, kjer me bo Bog prekinil,
ko pa se hoče ukvarjati z mojim bivanjem
in na najbolj ranjeno mesto kaže s kazalcem.
Brez pridržka je potegnil načelno časovno črto
med menoj in njim. Vse je vnaprej določil.
Kaj vse mi je naložil na moja šibka ramena.
Pride čas, ko mi nobene pridihane misli
ne dopusti več. Neizprosen je v svoji strogosti.
V daljavi sem in slišim njegovo zehanje
čakaje na rdečo svetlobo.

Rada bi se malo spočila med drevesi
in spoznala v kakšen red so razvrščena debla
in kako je z njihovo zamaknjenostjo in strahom,
ko strmijo v oboleli obraz svojega usihanja.

Jezna vročica se me polašča,
ker mi je Vsemogočni namenil tako kratke sanje.
To rožljanje časa, ki nosi pečat moči, mi ni po volji.
Neka moralna pravila mi je vsilil
in ko odskočim pred udarcem gonga,
me spet postavi na staro mesto.
In ko primem za sprožilec,
vedno izberem pokorščino Njemu.

Si sejala radovednost
a je zraslo le trpljenje.
Tiho, milo a boleče
je prinašalo ti vednost.

Črne ptice prihrumele,
te obdale in grozile,
so ti seme vso požrle,
žalost v tebi naselile.

A na pomlad lastovice
so pregnale črne ptice,
so prinesle novo seme,
radovednost in veselje.

Pogled je zaplaval mimo njega.
Pravzaprav nad njim,
nekam v daljavo.
On, pred menoj
pa je zrl v tla,
kot da bi nekaj iskal,

nekaj, tisto, kar je dal
nekomu že davno,
daleč pred menoj.

Šla sva. Drug mimo drugega.
Oba. Molče.
Jaz s pogledom
nekam v dalj,
nad njim,
on v tla.

Dva neznanca.
Noč, tema, ulica prazna,
midva edina,
a vendar brez besed,
kot bila bi brez srca.

Branko Zupanc

I.

Vstopil sem v palačo vetrov.
Pod lestenci iz kristalnega ledu
je pozvanjala tišina.
Trepetajoče sence
odsevale so mehkoben sij.
Nekam v dalj je padala globina.

Prisluhnil sem
in čutil ost zmrzali.
Zveneče lire, šepet akordov,
ki tiho so ječali nekomu v slovo.
Utrinki zadnjih misli
od tu, naprej v jekleni zven.

Tam je ostal nasmeh.
Tih, za vedno nem.

Pridi tišina v območje moje slišnosti
in zapri vrata za seboj,
da mi tvoje razprte niti
z glasbo predizvira besede
zašumijo skoz prgišče nemira
v izpolnitvi sožitja z mojo samostjo.

Izreči mi tišina, misel s pravim imenom,
pretvori svoje šumenje v simfonijo,
poišči me v tistem delu,
ki se še ne poznam.

Bodi mi mehko predivo
s klopčičem svetlobe v sebi.
Ti artikuliraš z mano na način,
ki ga jaz lahko izgovorim
in oblikuješ mi občutenje upanja brez besede,
z navdušenjem, ki nagovarja z molkom.