Noga ne toni mi v breztalno tišino,
mar ne slišiš, da zemlja podarja iz obljub
svojo popolnost, ki pripda svetu, ki ga ljubim.
Ne išči ničelne točke v refrenih tihote glasu,
zadolžena za mojo hojo med kamni,
obstani, zapomni si glasnost stopinj,
ki bredejo v reki pljuskanje vode.
Ko se vode v silnih neurjih zbude
na razgaljenih tleh in iz nedrja priteče kri,
tedaj življenje vžiga zemlji srce
in moji čuti z nogami po svetu hite
s stopinjami, ki bredejo v reki pljuskanje vode.
Naključno je reka nagnjena zraven telesa,
nekako samoumevno, da zakoliči mi dušo
in metulja v meni, na skodrani roži.
Tiho teci reka, da ne zbudiš ga,
ko zaspal bo in se zibal na njej,
zadolžen da diha podsvet,
ko moje stopinje odmerja cvetenju grenkoba.
Nekoč kosti in kite ošibijo in oslabijo
in stopinje hoje v meni milino venenja mezijo,
čutim, da nosim ves svet in igre sveta v sebi,
z zvenenjem se oglašam v tebi, ko pospešiš korak
ki zapušča freske mojega bivanja tu.
Noga ne toni mi v breztalno tišino,
