Vstopil sem v palačo vetrov.
Pod lestenci iz kristalnega ledu
je pozvanjala tišina.
Trepetajoče sence
odsevale so mehkoben sij.
Nekam v dalj je padala globina.
Prisluhnil sem
in čutil ost zmrzali.
Zveneče lire, šepet akordov,
ki tiho so ječali nekomu v slovo.
Utrinki zadnjih misli
od tu, naprej v jekleni zven.
Tam je ostal nasmeh.
Tih, za vedno nem.
II.
V palači vetrov so skrite sanje,
mavrice srebrnih rek,
v siju trepetajočih sveč stopljene.
Spomini ugaslih duš,
kjer piš odnaša jih ob stene
iz porcelanastih oblog.
Nekoč bom tam za vedno
in taval kot trubadur
z lutnjo nemih strun.
Pod obok steklenih prizem
odmevala bo pesem
v dan, v čas polnočnih ur.
Tam bo izpolnjeno srce.
III.
Slišim svojo dušo.
Čutim jo in slutim,
da si želi domov, domov...
Si res že tu?
Nevidna prihajaš vse bliže
k meni in poješ mi o vetru,
me vabiš tja.
Da bi odšel?
Zdaj, ko je v meni še preveč
nasmehov, ko še ogenj plapola?
Morda, kakor pač želiš.
Tam bo ostal nasmeh.
Tih, za vedno nem.
Tam bo izpolnjeno srce.
I.
