I.

Vstopil sem v palačo vetrov.
Pod lestenci iz kristalnega ledu
je pozvanjala tišina.
Trepetajoče sence
odsevale so mehkoben sij.
Nekam v dalj je padala globina.

Prisluhnil sem
in čutil ost zmrzali.
Zveneče lire, šepet akordov,
ki tiho so ječali nekomu v slovo.
Utrinki zadnjih misli
od tu, naprej v jekleni zven.

Tam je ostal nasmeh.
Tih, za vedno nem.


II.

V palači vetrov so skrite sanje,
mavrice srebrnih rek,
v siju trepetajočih sveč stopljene.
Spomini ugaslih duš,
kjer piš odnaša jih ob stene
iz porcelanastih oblog.

Nekoč bom tam za vedno
in taval kot trubadur
z lutnjo nemih strun.
Pod obok steklenih prizem
odmevala bo pesem
v dan, v čas polnočnih ur.

Tam bo izpolnjeno srce.


III.


Slišim svojo dušo.
Čutim jo in slutim,
da si želi domov, domov...

Si res že tu?
Nevidna prihajaš vse bliže
k meni in poješ mi o vetru,
me vabiš tja.

Da bi odšel?
Zdaj, ko je v meni še preveč
nasmehov, ko še ogenj plapola?

Morda, kakor pač želiš.

Tam bo ostal nasmeh.
Tih, za vedno nem.
Tam bo izpolnjeno srce.

G R E M.


Branko Zupanc