Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050801204207156

Privid torek, 2. avgust 2005 @ 05:42 CEST Uporabnik: sipine I. Vstopil sem v palačo vetrov. Pod lestenci iz kristalnega ledu je pozvanjala tišina. Trepetajoče sence odsevale so mehkoben sij. Nekam v dalj je padala globina. Prisluhnil sem in čutil ost zmrzali. Zveneče lire, šepet akordov, ki tiho so ječali nekomu v slovo. Utrinki zadnjih misli od tu, naprej v jekleni zven. Tam je ostal nasmeh. Tih, za vedno nem. II. V palači vetrov so skrite sanje, mavrice srebrnih rek, v siju trepetajočih sveč stopljene. Spomini ugaslih duš, kjer piš odnaša jih ob stene iz porcelanastih oblog. Nekoč bom tam za vedno in taval kot trubadur z lutnjo nemih strun. Pod obok steklenih prizem odmevala bo pesem v dan, v čas polnočnih ur. Tam bo izpolnjeno srce. III. Slišim svojo dušo. Čutim jo in slutim, da si želi domov, domov... Si res že tu? Nevidna prihajaš vse bliže k meni in poješ mi o vetru, me vabiš tja. Da bi odšel? Zdaj, ko je v meni še preveč nasmehov, ko še ogenj plapola? Morda, kakor pač želiš. Tam bo ostal nasmeh. Tih, za vedno nem. Tam bo izpolnjeno srce. G R E M. Branko Zupanc Komentarji (0) www.pozitivke.net