Nadaljuj ti tam, kjer me bo Bog prekinil,
ko pa se hoče ukvarjati z mojim bivanjem
in na najbolj ranjeno mesto kaže s kazalcem.
Brez pridržka je potegnil načelno časovno črto
med menoj in njim. Vse je vnaprej določil.
Kaj vse mi je naložil na moja šibka ramena.
Pride čas, ko mi nobene pridihane misli
ne dopusti več. Neizprosen je v svoji strogosti.
V daljavi sem in slišim njegovo zehanje
čakaje na rdečo svetlobo.
Rada bi se malo spočila med drevesi
in spoznala v kakšen red so razvrščena debla
in kako je z njihovo zamaknjenostjo in strahom,
ko strmijo v oboleli obraz svojega usihanja.
Jezna vročica se me polašča,
ker mi je Vsemogočni namenil tako kratke sanje.
To rožljanje časa, ki nosi pečat moči, mi ni po volji.
Neka moralna pravila mi je vsilil
in ko odskočim pred udarcem gonga,
me spet postavi na staro mesto.
In ko primem za sprožilec,
vedno izberem pokorščino Njemu.
Preverjam možnost ponovnega rojstva,
in prikličem v zavest prasilo
ter se obrnem na perzijskega maga Zaratustro,
naj mi pomaga z zgodovino njegovega mišiljenja,
kajti moje tragično občutenje in doumevanje sveta
v končnosti je dolgo šele dva tisoč let.
Sem človek na prelomu časa, z malo kesanja
in moje telo kmalu ne bo več primerno mesto
za prebivanje Boga v njem,
saj bodo silne luči rodile večno temo in konec.
Zares se vprašam kam bo Bog tedaj šel iz mene
in kako bo z njegovim razodevanjem ljubezni,
le zakaj mi jo bo odtegnil, ko telesa ne bo več.
Teologija je poskrbela tudi za ta odgovor,
na meni je, da ga preizkusim kako vera očiščuje dušo.
In ker je za izničenje človeka potrebna ista sila
kakor za ustvarjanje, bo tudi moj odhod
ujet v nepreklicnost, stvariteljski dej.
Nadaljuj ti tam, kjer me bo Bog prekinil,
