Odpočij se duša, ob slapovih žuborečih zaspi!
Le kaj mi voda, tekoči curek govori?
Drvi in šepeče skoz čas, zapušča svoje sledi,
a mene pri solkanski "fontani" že dolgo več ni.

Na »Placu« so se zbrali ljudje okrog vodnjaka,
nova skulptura jim spomin na »fontano« obuja,
voda prede zadovoljstvo in veselje v ljudeh prebuja,
slišati je šumenje skoz stene, dom in sleherna vrata.

Ptičja perut hladni marmor v vodi čutno gladi,
potrpežljivo in tiho iz luči sonca žarek zvabi,
svežino čistih kapelj in mladih sanj o pomladi,
ko se s sestro Sočo vodnjak pomensko pobrati.

Hiše sijejo življenje. Trg je ves svetal.
Ob njem stoji cerkev Svetega Štefana, zlat oltar,
lepota vodnjaka v srcu »Placa« je sveta stvar,
leži pod Škabrijelom ta sveti, pozlačeni gral.


Mimo »Proda« bistra Soča valovi, z brzicami odteka.
skoz otroške dlani mi drsi blag spomin,
ves darežljiv v lepoti polj in ves ganljiv,
ko se skoz ožilje kraja rodna kri pretaka.

Nov vodnjak je v srce Solkana postavljen
ob starodavni most, da ljudem izpolnil bi želje,
sozvočje Soče, njenih zaobljub prastarih hotenje
s smislom izročila obljube kraja utemeljen.

Ko sončna luč obsije skalovje vrh Sabotina
in zašumi vodnjak v moje izžejane roke,
tedaj ves kraj v duši prijazno zaživi iz spomina,
v njegovih nedrih čutim le šumenje reke Soče.

Slišim mile zvoke vode, v njih zvenijo tišine kamna.
Hiše so razpotegnjene ob vrtovih Svetogorske ceste,
ki spominjajo mladenke na srečanja, kjer je stara kavarna,
nad "fontano« duh bedi, ki je zadnjo kapljo potočila. Zdaj veste,

da sredi Solkana komaj slišni curki božajo kraj,
ko tiho in vse tišje polzijo v dušo kakor žlahtna svila,
ptica selivka v njih je namočila kljun in svoja trudna krila
v ta svet miru, ko je nad vodnjakom sijal lunin mlaj.

Vse je s človekom, začeto postorjeno in končano.
Ti moj kraj in jaz, počasi oba dogoriva in se spremeniva,
a v krošnjah bo videti cvetove in rosne kaplje zelenila,
ki iz vodnjaka bodo hlapele mojo ljubezen dobrotljivo.

...o0o...