Ritem sveta je pač tak,
da se zavrti planet kot vrtavka okoli sonca
in je zato nekje ura šest zjutraj, nekje pa popoldne
in ljudje se neprestano vsako minuto in vsako sekundo
rojevajo, smejijo, ljubijo, jadrajo, nabirajo pomladno cvetje.
In nenazadnje umirajo.
Lahen, mrzel jesenski dež, jim utira pot po koži,
in jim napne vse mišice, vzbudi vse čute.

Ritem sveta je pač tak,
da se zvečer, ko se umiri zrak v ravnovesju vetrov,
dolge, obalne trave usločijo v najlepše loke,
kot nebeška pisava na žarečem obzorju.
In jo nemo, črko za črko, prebiramo v večernem mraku.


Ritem sveta je pač tak, da je človek človeku brat,
ki nam je poslan na pot v našem življenju.
Prijatelji prihajajo in odhajajo,
toda za tiste, ki ostanejo, hranimo najlepše želje.
Naj njihova usta govore še bolj modro,
naj njihov dotik prinaša nežnost in tolažbo,
in njihov um naj uživa v raziskovanju.