Pogled je zaplaval mimo njega.
Pravzaprav nad njim,
nekam v daljavo.
On, pred menoj
pa je zrl v tla,
kot da bi nekaj iskal,

nekaj, tisto, kar je dal
nekomu že davno,
daleč pred menoj.

Šla sva. Drug mimo drugega.
Oba. Molče.
Jaz s pogledom
nekam v dalj,
nad njim,
on v tla.

Dva neznanca.
Noč, tema, ulica prazna,
midva edina,
a vendar brez besed,
kot bila bi brez srca.

Branko Zupanc