Si že videl morda kdaj
največjo, najlepšo mavrico v snu...
Si kdaj začutil v sebi že bežno,
da te morda sploh ni tu...
Si kdaj ustavil se in zrl dolgo v nekoga,
o sebi nemo govoril mu...
Si tekal že bos po namočeni travi,
si sanjal že v toplem dežju...

Si srečal človeka na svoji že poti,
ki prav res imel je vse...
Si mislil, da srečen je, kdor nariše nasmeh si,
kdor v blišču nad vse sveti se...
Si res verjel, da sploh lahko kdo nekoga,
brez da še sebe bi, iz dna duše sovraži...
In ali morda si prevečkrat pozabil,
da ljubezen v tvojem srcu te straži...