Ko sem še bil majhen fantič,
je mucka prinesel mi dedek,
ves je bil črn, malo večji od nič,
smo dali ime mu Medvedek..

Podnevi je v senci počival,
ni bil izbirčen, veliko je jedel,
če sem ga božal, zelo je užival,
ter mehko in nežno mi predel..

Vragolije je razne izvajal,
tekal za listi in vsem mogočim,
ko je babica predla, ji je nagajal,
skupaj z njim spet v mislih poskočim..

Nisem pravi naslov za tvoje razbolelo srce
in tudi na hrbtu mi ne piše SOS,
toda vedno znova se vračaš
in jaz te vedno znova poslušam,
pazljivo, z pretanjenimi občutki,
poslušam z ušesi, ki slišijo nepovedano
in gledam z očmi, ki vidijo tisto, kar se videti ne da,
in kapljica moje krvi se odbije od tal.
In od mene slišiš vedno ene in iste besede,
nikoli zlagane vedno iskrene,
brez zloveščnosti in brez predsodkov,
neglede kako se trudiš zanjo,
bo luna še vedno na istem mestu,
in sibirski tigri bodo še vedno ogrožena vrsta.
In druga kapljica moje krvi se odbije od tal.

Ves je zelen,
po krvi zeleno razporejen,
z zelenim perjem vzleta v veter
med liste nekdaj zelene, v eter.
Leti, ves zeleno zaripel in sopiha,
ima zeleni rep, ki mu med nogami niha.
V srčnici je ozelenel zeleni plen,
ki zelenje svoje ponuja vsem.
Je zelena plezalka po kosteh,
zapoznelo zelen na vseh ravneh.
Zelen v zeleno je položen,
v zeleno zarivanje premeščen.
Je zeleno razsločen,
kjer ni treba vzbočen.
Od vznožja gor, zelen v glavo,
a ni zeljna glava, ne drevo.

Del tebe sem vase preselil: nekaj tvojih oči, nekaj las, nekaj tvoje lepote je v mojem srcu ostalo. Še bi rad s tabo bil; ležal, prav tiho bil, da lahko bi slišali življenje, ki poje v nas. V mnogoglasju lepote bi zapeli pesem v tišini, ki pojejo jo ptice in drevesa, ko cvetijo. Peli bi v roži cvet je skrit, peli bi v noči in peli bi najino pesem sveta večnih gozdov. In bodi tako – da lahko proslavljam tvoje bitje, ki si jaz, kot sem jaz ti, čeprav nikoli skupaj ne bova bila!

Tako nepredstavljivo prostorno
je brezno razuma,
tako brez teže je misel,
ki zdrsne kot pojem
k enemu samemu cilju:
čutiti in živeti ta neizmerni svet,
to deževno svetlikajoče nebo v sebi,
ta krasen večerni zaton,
to čudežno deželo,
spoznavati ljudi,
jim kljubovati in jih ljubiti hkrati,
čutiti njihovo govorico bivanja,
to čudovito in vzvišeno mističnost,
voljo in moč do življenja,
obujati stare pripovedke iz mladosti
in shranjevati vase vse nabrane
in stkane modrosti,
tiste redke srčne trenutke,
ki so zaposlovali velike skrivnosti čutil.

Mi verjameš, da sem tu?
Mi verjameš, da spim samo napol v snu?
Reci, da mi verjameš, samo
in vse dobro bo.

Veš, da mi rdeča kri šprica iz oči?
Mi verjameš, da boli?
Povej mi, kdaj duša poleti?
Mi verjameš da gre, kakor mavrica iz mojih oči?

Prihaja počasi in odhaja po obrokih.
zunaj tiho je, a v meni kričii,
dere se, tako da boli.
Vzame si del mene in kri spet lije v potokih.

Nocoj bi rada položila,
v tvoje naročje glavo mojo.
Nocoj bi ti dovolila,
da me božaš z roko svojo.

Nocoj bi te ljubila
in ljubkovala,
Nocoj bi ti služila
in se ti predala.

Nocoj bi rada poiskala,
kar včeraj nisem znala.
Nocoj bi te najraje objela,
kakršnegakoli bi te sprejela.

Še vedno upam nate,
še vedno mislim nate,
še vedno te ljubim,
še vedno imam upanje.

Ti si moje upanje,
zato upam,
da te bom kdaj videla.
In ti si tisti,
ki mi je pokazal upanje.

Še vedno upam nate,
še vedno mislim nate,
še vedno te ljubim,
še vedno imam upanje,
ki si mi ga dal.

Spet se znajdem sredi oceana,
nad mano - bledo sonce,
ki mi ne dovoli nepremičnega pogleda,
pod mano - mi objemajo stopala
bračiči in morska trava.

Če se popolnoma zravnam,
lahko glavo dvignem ravno nad gladino.
Nočem te prisilne drže, toda nujna je,
postanem nemirna, ranljiva,
brez razloga.

Želim si oditi,
želim zaplavati,
povzročim valovanje,
vedno večje in večje,
vodna gladina se skali.

Drink drink….
sončno sporočilo….

Že @ se smeji kot sonce,
pozitivno sije,
čez naboje negativne,
svoje zlate žarke zlije.

Modre misli,
v srca zlata
mnogokrat nekje v samoti,
odpro škripajoča vrata.

Klic narave,
nje pravice,
šepet prijatelja,
zdravje skoz duha resnice.

Resničnost je lahko nedoločljiva.
Kje najdem dokaz,
da je to kar čutim resnično ?
Kako ta Resničnost oplazi ostale
in čigav občutek je pravi ?
Morda drugi vidijo drugačne barve,
slišijo druge zvoke.
Morda celo dotik ni isti
in tema - ki je samo ena
temna, topla
ne zagrne vseh na isti način.

Bila si dekle, roža nasmeha,
bila si prekrasnih iskrivih oči,
bila si Ogenj, ki goreti ne neha,
bila si Življenje, ki večno živi..

Bil sem usodna, hladna Voda poleti,
si hodila odžejat se na izvir
in v mislih sem mogel samo želeti,
da jaz sem uteha za ves tvoj nemir..

Sva znala ljubiti kot jutranja rosa,
ki nedolžno je padla na suha tla,
bolj sva ljubila kot Smrt ljubi kosa,
še bolj se ljubila sva se midva..

Žalostna sem bila,
ko zapustil me je.
Zakaj si to naredil
ne vem.

Nekaj pa vem,
da si me pustil zato,
ker ljubil si drugo.

A ti dobro veš,
kako močno sem te ljubila.

Prizadel si moje srce,
da v bistvu ne vem,
kaj naj zdaj počnem.

Igrajo kitare in bobni,
držijo se ritma iz not,
energija v tebi je ogenj,
ki deliš ga množici naokrog.
Prehaja v njega, njo,
tebe in mene,
na odru si kot iz omame,
poznaš le sebe,
ne zanima te kdo vse je tu.
V ekstazi igranja pokajo strune,
bobnarju s čela tečejo srage,
pevki glasilke ne služjo več,
ne more slediti zahtevam dvorane.
Koncerta je konec, hočejo še,
še eno in eno, zgane jih vse,
letijo podpisi deklicam mladim,
pogled pa išče le eno.
Nikoli je ne vidiš in je ne boš.

Vedno mislim nate,
kako te bom dobila,
a mi ni uspelo,
bolečina me zlomila je.

Ljubezen sploh ni večna,
prijateljstvo je vse.
Vedno bodi moj prijatelj,
to želi si moje srce.

Za tabo vedno sem jokala,
ko izgubila sem te,
vedno bolj sem si te želela,
a si usodno rekel NE.

Ko slišim tvoj glas,
mi srce hrepeni.

Ko pokličeš me,
si zaželim,
da bi bila skupaj.

Ko slišim tvoj glas,
mi srce hrepeni.

Ker samo ti veš,
kako te ljubim.
Veš pa tudi to,
da zaradi tebe trpim,
jaz in moje srce.

Usoda je taka
da skupaj ne moreva
ničesar graditi kot dva odrasla.

Najini temelji so oblaki,
zidaki so želje imeti
se vsak dan,
ne le ukradenih trenutkov sanj.

Imela bi dom brez okov,
veliko družino nasmejano,
šla bi tja
kjer so zvezde in luna doma.

Mamljive lovke ljubezni
ohromijo mi telo in misli,
da v trenutku pozabim na vse,
tudi na najdragocenejše – svobodo.
(SIJ)

Živeti.. kaj ta beseda resnično pomeni?
Vstajati, delati, zaspati? Mar to pomeni?

Ali ne pomeni nekaj lepšega?
Užiti vsak trenutek sreče, miru, ljubezni,
uživati v koraku, ki te pelje po poti vsakdana,
uživati v svežini jutra, uživati v dihu večera,
uživati v besedah, ki so izrečene z ljubeznijo,
strastjo in naklonjenostjo.
Mar ni to vse zajeto pod eno besedo...
pod besedo živeti?

Mar ni tudi to, kar dajemo drugim?
Kadar jim podarimo nasmeh, roko topline in
besede, ki osrečujejo..
in če nam oni to vračajo,
mar sami ne zaživimo bolj?

Odpiram svoje sanje
v njih vidim Pot

Stojim...

Sanje odpirajo Pot
in v njih vidim Sebe

Stojiš...

Pot , Sanje , Jaz
Je to Ključ , ki ga ne vidim ?

Ura je ena zjutraj, osorej!
Pišem genealogijo utopičnega naključja –
dnevnik prihodnosti, leta 7000:
Neizmerni zbiralnik vesolja je razsvetljen.
Prižig svetih ognjev v templju ni več mogoč.
Na Zemlji ni več za izkoriščanje nobene snovi.
Vse so pošle. Erudit je obmolknil. Nima razlag.
S sporočili sega luč uma v mitični prazačetek.
Vidim znamenja popolne učlovečenosti v duhu.
Zavest skupnosti je ohranjena v nematerialni snovi,
ki za nobeno ceno ne sme preiti v uživanje telesu.
Imam organe za življenje brez hrane.
Sem v letu sedem tisoč! Letim skoz ozvezdje alfa.
Nisem še rojena za življenje izven prostora.
Svet je eksplodiral in se razletel.
Po zakonu relativnosti mi je podaljšano življenje.
Hrepenim po podaljšku uma v tetivo neskončnosti.
Za seboj sem zaprla vrata svojega odhoda.

Med pernatimi prsti
sem začutila zamrznjeni čas
in videla polno človeških oči
v mlačnih in nedoločnih odzivih,
da sem jim rekla: Nisem!

Nisem v času, ki riše jim obraz,
času, ki me zamuja
in se naslanja nanje brez mojih oči,
razdeljen, odsoten in tesnoben
v vetru in dežju dogodkov.

Nisem ob budilki, ki šteje čas
in me noče zbuditi,
mi privesti čas bliže očem.
V rotečem izzvenevanju
mojih vprašanj sem,
zakaj me čas noče vzeti
s seboj v nebo,
poleteti s ptico v oddaljeni zenit,
kjer se poveča pogled.

Jaz bi letela,
veselje ujela,
srečo zadela,
ob toploti se grela -
kot če bi tebe objela!

Jaz bi se smejala,
se z ritmom igrala,
toplo roko držala,
se ljubezni predala -
jaz bi s tabo plesala!

Jaz bi spokojnost čutila,
se z mirom pokrila,
srce v tišino ovila,
dušo v veri izlila -
kot da s teboj bi molila!