Ura je ena zjutraj, osorej!
Pišem genealogijo utopičnega naključja –
dnevnik prihodnosti, leta 7000:
Neizmerni zbiralnik vesolja je razsvetljen.
Prižig svetih ognjev v templju ni več mogoč.
Na Zemlji ni več za izkoriščanje nobene snovi.
Vse so pošle. Erudit je obmolknil. Nima razlag.
S sporočili sega luč uma v mitični prazačetek.
Vidim znamenja popolne učlovečenosti v duhu.
Zavest skupnosti je ohranjena v nematerialni snovi,
ki za nobeno ceno ne sme preiti v uživanje telesu.
Imam organe za življenje brez hrane.
Sem v letu sedem tisoč! Letim skoz ozvezdje alfa.
Nisem še rojena za življenje izven prostora.
Svet je eksplodiral in se razletel.
Po zakonu relativnosti mi je podaljšano življenje.
Hrepenim po podaljšku uma v tetivo neskončnosti.
Za seboj sem zaprla vrata svojega odhoda.
Pred seboj odpiram vrata prihoda v novo dimenzijo,
ki vključuje le človeški duh v svoje načrte.
Ob mojem prihodu bo diagnosticirana
dekadenca neke oddaljene utrnjene zvezde,
geološka in zgodovinska utemeljenost,
ideološka pripadnost in teorija o malih stvareh!
Sem nesnovno bitje v novi snovni dimenziji
s kolektivnim spominom sile nekega vzgiba.
Hlepim po nebrzdani podobi svoje prabiti.
Samovoljnost in nenasitnost je ostala
v zamrznjenem stanju pri tistih,
ki urejajo ozvezdja s sedeža.
Poslovila sem se z učenjaki, razsodniki,
rablji, vojskovodji in mučitelji človeštva.
Jadram in veslam na volovih svetlobe,
srečala sem Descartesa, Kanta, Hegla in Pascala.
Pravičnost po drugi svetovni vojni leži na
neki zvezdi, na parah z napisom: neoliberalizem.
Pri beraških redovih Frančiškanov sem našla togo,
da sem si ogrnila svoj duh. Težnost je izničila telo.
Vesoljni zakon je postal humanistični duh
za pračloveka iz Adamovega rebra,
ki raste iz iskre kot univerzalni specifikum.
Duh je osvojil specifično težo Univerzuma
in vstopil v novo stanje preden ga izženejo
plazilci iz razletenih kosov planeta.
Kleščna sila telesa duši ne zadostuje več.
Duh oblečen v noč, ki ima samo še oči,
si odrine vrata balkona in majhno lino neba,
se obesi na kristalni lestenec lune
in izpuhteva v stanje perutnic človeškega semena.
Spomini odtehtajo tisočletja bivanja.
Ob misli na češnje in ribez se duhu zaiskrijo oči.
Ura je ena zjutraj, osorej! 
