Ura je ena zjutraj, osorej!
Pišem genealogijo utopičnega naključja –
dnevnik prihodnosti, leta 7000:
Neizmerni zbiralnik vesolja je razsvetljen.
Prižig svetih ognjev v templju ni več mogoč.
Na Zemlji ni več za izkoriščanje nobene snovi.
Vse so pošle. Erudit je obmolknil. Nima razlag.
S sporočili sega luč uma v mitični prazačetek.
Vidim znamenja popolne učlovečenosti v duhu.
Zavest skupnosti je ohranjena v nematerialni snovi,
ki za nobeno ceno ne sme preiti v uživanje telesu.
Imam organe za življenje brez hrane.
Sem v letu sedem tisoč! Letim skoz ozvezdje alfa.
Nisem še rojena za življenje izven prostora.
Svet je eksplodiral in se razletel.
Po zakonu relativnosti mi je podaljšano življenje.
Hrepenim po podaljšku uma v tetivo neskončnosti.
Za seboj sem zaprla vrata svojega odhoda.
Pred seboj odpiram vrata prihoda v novo dimenzijo,
ki vključuje le človeški duh v svoje načrte.
Ob mojem prihodu bo diagnosticirana
dekadenca neke oddaljene utrnjene zvezde,
geološka in zgodovinska utemeljenost,
ideološka pripadnost in teorija o malih stvareh!
Sem nesnovno bitje v novi snovni dimenziji
s kolektivnim spominom sile nekega vzgiba.
Hlepim po nebrzdani podobi svoje prabiti.
Samovoljnost in nenasitnost je ostala
v zamrznjenem stanju pri tistih,
ki urejajo ozvezdja s sedeža.
Poslovila sem se z učenjaki, razsodniki,
rablji, vojskovodji in mučitelji človeštva.
Jadram in veslam na volovih svetlobe,
srečala sem Descartesa, Kanta, Hegla in Pascala.
Pravičnost po drugi svetovni vojni leži na
neki zvezdi, na parah z napisom: neoliberalizem.
Pri beraških redovih Frančiškanov sem našla togo,
da sem si ogrnila svoj duh. Težnost je izničila telo.
Vesoljni zakon je postal humanistični duh
za pračloveka iz Adamovega rebra,
ki raste iz iskre kot univerzalni specifikum.
Duh je osvojil specifično težo Univerzuma
in vstopil v novo stanje preden ga izženejo
plazilci iz razletenih kosov planeta.
Kleščna sila telesa duši ne zadostuje več.
Duh oblečen v noč, ki ima samo še oči,
si odrine vrata balkona in majhno lino neba,
se obesi na kristalni lestenec lune
in izpuhteva v stanje perutnic človeškega semena.
Spomini odtehtajo tisočletja bivanja.
Ob misli na češnje in ribez se duhu zaiskrijo oči.
|
Dnevnik leta 7000
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 1. februar 2006 @ 22:16 CET
Tatjana
Dnevnik leta 7000
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 2. februar 2006 @ 10:54 CET
Dnevnik leta 7000
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 2. februar 2006 @ 11:01 CET
Lep pozdrav!
Tatjana
Dnevnik leta 7000
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 2. februar 2006 @ 16:55 CET
Tvoje "vizonarsko" spoznanje je čutiti kot instrument, ki ti omogoča potovanje do "spremenljivega" Človek, spoznaj samega sebe", ki je začetek vsakega filozofskega razmišljanja. Začenja se s spoznanjem "jaza" in se nadaljuje s spoznanjem ljudi in sveta. Esenco tvojega samospoznanja vsebuje tvoja vsebina.
Ta vizija časa, ki nam ga orisuješ na svojstven način pa še že prebija do idej prihajajočega časovnega obdobja, ki je pred nami. Stare in nove ideje se bojuje med seboj in povzročajo v ljudeh negotovost. Obenem sili naš čas človeka k pozitivnemu premisleku o njegovem izvoru. "Hlepim po nebrzdani podobi svoje prabiti", kajti živimo v revolucionarnem času, v katerem duhovna živost ni bila nikoli bolj aktivna in dojemanje izvora človekovega bivanja ni bilo nikoli večja.
Kulturna obdobja, ki jih nekateri krogi označujejo kot "dnevni čas", so bolj površinski in pogosto ne dovolijo pogleda v večjo globino človeka. Takšen čas je bil tudi novi vek. Prinesel nam je atomistično sliko sveta. Človeštvo je v tem času izkusilo individualizacijo in osamitev-odtujitev, kot še nikoli v vsej novi zgodovini človeštva. Torej živimo v tem času v po fazi. V takšnih časih se raztrga pokrivalo nad dnom, breznom, globino. Človevek se sooči s celotno strahoto
..." Ob mojem prihodu bo diagnosticirana dekadenca neke oddaljene utrjene zvezde..."
V tej fazi pa sta možni samo dve reakciji človeštva: panični strah ali preobrat k Bogu.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Dnevnik leta 7000
Prispeval/a: gabriel s dne nedelja, 5. februar 2006 @ 16:22 CET
tudi sam se navdušujem nad SF žanrom in ta zadeva ti je zelo dobro uspela, pišem ti pa predvsem zato, ker me zanima ali bo v kratkem ponovitev prireditve, kjer si bila izbrana za Sončno osebnost leta. Sem bil v službi popoldan in nisem videl prireditve, posneti sem jo pa tudi pozabil!
Hvala za odgovor in lep pozdrav! gabriel s
Dnevnik leta 7000
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 6. februar 2006 @ 11:16 CET
hvala za mnenje glede pesmi. Glede prireditve pa je tako, da so nekaj predvajali po TV pri oddaji Dobro jutro" zjutraj 26.2. in nato še snemanje z mano - oddaja Duhovni utrip v četrtek ob 18,15 uri in petek ob 13,50 uri, ki si jo lahko ogledaš na internetu. Klikni Televizija Slovenija, tam boš videl ikono z mojo sliko pod Sončna osebnost leta 2005 - Duhovni utrip, vendar če nimaš še tega programa, si ga boš moral inštalirati, ta program nudijo kar na TV brezplačno. Tam dobiš navodila kako in kaj narediš (gl. pomoč). Včasih nastopijo problemi z nalaganjem filma.
Lep pozdrav
Tatjana
Dnevnik leta 7000
Prispeval/a: gabriel s dne ponedeljek, 6. februar 2006 @ 14:35 CET
Hvala za nasvet, sem pogledal prispevek! Najbolj všeč mi je zadnja misel, ki si jo povedala, poleg ostalih, seveda. Da je naš planet nekako iz svojega težišča in da je poezija tista, ki mu to težišče uravnava, nekako tako je bilo, če se ne motim! Zelo lepo!
Lep pozdrav in veliko navdiha! gabriel s
Dnevnik leta 7000
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 6. februar 2006 @ 17:47 CET
Lep pozdrav
Tatjana