Ko sem še bil majhen fantič,
je mucka prinesel mi dedek,
ves je bil črn, malo večji od nič,
smo dali ime mu Medvedek..
Podnevi je v senci počival,
ni bil izbirčen, veliko je jedel,
če sem ga božal, zelo je užival,
ter mehko in nežno mi predel..
Vragolije je razne izvajal,
tekal za listi in vsem mogočim,
ko je babica predla, ji je nagajal,
skupaj z njim spet v mislih poskočim..
In prišel tisti nesrečni je dan,
ko sem ga čakal popoldan zaman,
posodica mleka ostala je polna
in v srcu mojem bolečina prebolna..
Črni moj Medo, moj taček poredni,
cestna mašina Ti življenje je vzela,
dnevi brez Tebe bili so prav bedni,
imel kožušček si črn, a duša bila Ti je Bela!
Ko sem še bil majhen fantič,
