Vstopiti v stanje, ki ga nosimo v sebi, pomeni živeti v zavesti časa. Čas je nepretrgan proces, zareze in mejniki naj bi pomenili prelomice časov, vendar te delajo šele zgodovinarji ali človek, ki piše svoje spomine. Čas, ki spremlja zgodovino in čas, ki uravnava človeka sta lahko subjektivno različna. Tu pa pride po mojem mnenju najbolj do izraza relativnost, ki zarisuje točko iz katere gledaš na čas. Človek je lahko v nenehni hoji pred samim seboj, to pa pomeni, da ne živi povsem v času, za njim lahko zaostaja ali pa ga lahko prehiteva. Zgodovina postavlja mejnike med posameznimi veki, človek pa postavlja mejnike med posameznimi zorenji. Kakšna čudna hkratnost se lahko dogaja na lestvici zaporedja časov tako v družbah, kot med posamezniki. Družbe so na stopnjah vse od kresilnega kamna, vžigalic in pošiljanja raket v vesolje. Kaj pa človek? ki je nenehno eksponiran času in njegovim vplivom in ustvarja čas vse od popolnega razčlovečenja do popolnega učovečenja samega sebe. Ali je lahko človekovo mišljenje sinhrono z mišljenjem družbene zavesti, z miti preteklosti in utopijo prihodnosti. Časa ni mogoče kvalitativno poenotiti z njegovim razponom ur, dnevov ali stoletij. Kje je človek, ki nenehno gleda svoje sledi, ki se zabrisujejo za njim in čas ustvarja nove sledi? Da draga Ljuba, pravi dom časa je v tvoji duši, tam je tvoj čas doma. Sistemi, ki jih čas ustvarja ne uspevajo prav, zato si človek ustvari v duši svoj sistem časa, ki kritično presoja in vrednoti svojo prehojeno pot. To so tiste sledi, o katerih govorim v svoji pesmi.

Lep pozdrav

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]