Med pernatimi prsti
sem začutila zamrznjeni čas
in videla polno človeških oči
v mlačnih in nedoločnih odzivih,
da sem jim rekla: Nisem!
Nisem v času, ki riše jim obraz,
času, ki me zamuja
in se naslanja nanje brez mojih oči,
razdeljen, odsoten in tesnoben
v vetru in dežju dogodkov.
Nisem ob budilki, ki šteje čas
in me noče zbuditi,
mi privesti čas bliže očem.
V rotečem izzvenevanju
mojih vprašanj sem,
zakaj me čas noče vzeti
s seboj v nebo,
poleteti s ptico v oddaljeni zenit,
kjer se poveča pogled.
Naj srce mi moje pove,
kam naj me odnese,
kje zame prostor je,
kje čaka me moj čas,
da vstopim v stanje,
ki ga nosim v sebi.
Odsotnosti in vračanja ni.
Med pernatimi prsti
