Tako nepredstavljivo prostorno
je brezno razuma,
tako brez teže je misel,
ki zdrsne kot pojem
k enemu samemu cilju:
čutiti in živeti ta neizmerni svet,
to deževno svetlikajoče nebo v sebi,
ta krasen večerni zaton,
to čudežno deželo,
spoznavati ljudi,
jim kljubovati in jih ljubiti hkrati,
čutiti njihovo govorico bivanja,
to čudovito in vzvišeno mističnost,
voljo in moč do življenja,
obujati stare pripovedke iz mladosti
in shranjevati vase vse nabrane
in stkane modrosti,
tiste redke srčne trenutke,
ki so zaposlovali velike skrivnosti čutil.
Joj, kako vsak dan sem bliže
vdihu svojega velikega seštevka spominov,
kako je vsak dan glasnejša moja duša
ob teh melodijah bivanja,
ob vsej tej neizmerni moči
barv, črt in krogov teles,
ki me obdajajo
in tiho drsijo v to brezno,
v te neskončne globočine
in kanjone mojih čutov.
Kako vonja po pomladi magnolija v meni,
me boža s svojimi mesnatimi listi
in se me dotika s svojimi cvetovi
prav ob robove tistih čudežev,
ki najbolj zelenijo moje odseve
in zidajo mostove zimzelenega počutja.
Kot gazirano kipenje mehurčkov
se mi razstreljujejo celice veselja navznoter
in krasijo z rdečimi trakovi
upehane členke mojih prstov,
moj odnos do izbruha travnika
z belimi drobnimi cvetovi,
ki me tako, malce noro odločajo,
da pojem sončno pesem.
Tako nepredstavljivo prostorno
