Igrajo kitare in bobni,
držijo se ritma iz not,
energija v tebi je ogenj,
ki deliš ga množici naokrog.
Prehaja v njega, njo,
tebe in mene,
na odru si kot iz omame,
poznaš le sebe,
ne zanima te kdo vse je tu.
V ekstazi igranja pokajo strune,
bobnarju s čela tečejo srage,
pevki glasilke ne služjo več,
ne more slediti zahtevam dvorane.
Koncerta je konec, hočejo še,
še eno in eno, zgane jih vse,
letijo podpisi deklicam mladim,
pogled pa išče le eno.
Nikoli je ne vidiš in je ne boš.