Ves je zelen,
po krvi zeleno razporejen,
z zelenim perjem vzleta v veter
med liste nekdaj zelene, v eter.
Leti, ves zeleno zaripel in sopiha,
ima zeleni rep, ki mu med nogami niha.
V srčnici je ozelenel zeleni plen,
ki zelenje svoje ponuja vsem.
Je zelena plezalka po kosteh,
zapoznelo zelen na vseh ravneh.
Zelen v zeleno je položen,
v zeleno zarivanje premeščen.
Je zeleno razsločen,
kjer ni treba vzbočen.
Od vznožja gor, zelen v glavo,
a ni zeljna glava, ne drevo.
Je zeleno zaobljen,
z zelenim ves obrobljen.
A ni zimzelena krošnja,
niti trava, zadnja košnja.
Kima zeleno z zeleno gručo,
a je sadež s sadeži z zeleno bučo.
Gleda z zelenimi očmi,
na zelena polja mu pogled hiti.
Ves je zelenkasto zelen,
kako nerešljivo je zelen!
|
Zelenkasto zelen
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 9. februar 2006 @ 19:28 CET
Zelena je zavist,
zelena je moja srčna čakra,
zelen je moj energetski kozarec,
zelene so Stojanove oči,
zeleno je moje posteljno pregrinjalo
in zelena je barva upanja
Ljubim zeleno!
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
Zelenkasto zelen
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 10. februar 2006 @ 08:12 CET
pesem 'Zelenkasto zelen' ne govori o zavisti, ne o človeku z energetskim korazcem, in tudi ne o nobeni konkretni osebi, tudi ne o tistem zelenem, ki ga ti ljubiš in ja barva narave; pesem govori o zelenkasto zelenem človeku, ki nikoli ne odraste in dozori, govori o nedozorelosti, o nerešljivo zelenem značaju in osebnosti. Če bi uporabila nasprotno metaforo, bi se izrazila z zlatosončnim klasom. Nasvet: Ne omenjaj ljudi, ki jih jaz ne omenjam!
Lep pozdrav
Tatjana