Jasmino je življenje, naključje, usoda, kakor koli temu pravimo, pripeljalo v Slovenijo. Tu je živela ilegalno, javila se je na oglas in se zaposlila kot gospodinja pri starejšem gospodu. Opravljala je vsa gospodinjska dela, skrbela za hišo, le nakupovati ni hodila, saj ni smela iz hiše. Gospodar ji je pobral dokumente, ji prepovedal sleherni stik z domačimi, prijatelji, sosedi in znanci. Plačeval ji ni nič, delala je le za stanovanje in pičlo hrano. Ko je zahtevala plačilo, je postal nasilen, grozil ji je in jo pretepel. Po letu dni ji je le uspelo uiti in nikoli ni videla denarja, ki ga je zaslužila kot gospodinja.

Šestnajstletna Polona je na morju, kjer je bila s prijateljicami, spoznala simpatičnega fanta. Zaljubila se je vanj in odpeljala sta se na izlet v Italijo. Tam sta se v hotelu srečala s fantovimi prijatelji. Po alkohola polni noči se je dekle zjutraj zbudilo, fanta ni bilo nikjer, njegovi prijatelji pa so ji povedali, da jo je prepustil njim. Brez denarja, brez potnega lista, brez vsega. Po nekaj klofutah in grožnjah je pristala na cesti v kratkem črnem krilcu, čevljih z visoko peto, močno našminkana, prostitutka. Šele čez tri mesece ji je uspelo, tako kot Jasmini iz prve zgodbe, poklicati društvo Ključ - Center za boj proti trgovini z ljudmi.

Skozi oči statistike lahko za ženske v Evropski uniji - torej tudi za Slovenke - rečemo naslednje: živijo v povprečju šest let dlje kot moški in zato sestavljajo skoraj 60 odstotkov populacije nad 65 let, imajo v povprečju 1,5 otroka, štiri petine imajo končano najmanj srednješolsko izobrazbo, ob tem pa tudi med študentarijo zasedajo več kot polovico sedežev, čeprav jih je več, jih je med menedžerji le tretjina, prav tako tretjina žensk pa je v službah le za določen čas.

In sodeč po raziskavah, je delovnik "evropske statistične ženske" - ta vključuje tako službo kot domačo "tlako" - daljši od delovnika moških, prosti čas pa skladno s tem krajši, kljub temu pa je plača žensk v povprečju za 15 odstotkov nižja od moške. A EU v svojih nedrjih skriva velike razlike med državami - tako statistične kot dejanske razlike v uveljavljanju enakopravnosti spolov. Že sama starostna struktura pokaže velike razlike: statistična Evropejka živi 6,1 leta dlje kot moški, njen litovski klon 11,4 leta dlje, medtem ko malteška ženska moškega preživi za štiri leta. Pri rodnosti so razlike manjše (od 1,9 otroka na Irskem do 1,22 na Češkem), statistika za leto 2004 pa kaže, da se pari vse bolj pozno odločajo za otroka, saj se od leta 1994 v povprečju za otroka odločijo 1,4 leta kasneje.

Odpustiti ne pomeni drugega,
kot osvoboditi sebe samega.

V življenju smo neštetokrat izpostavljeni situacijam, v katerih nas bližnji - prijatelji, starši, otroci, partnerji, ljubimci... hudo prizadenejo, ali pa prizadenemo mi njih. Kako živeti in preživeti s tem občutjem prizadetosti in krivde v sebi?

Prizadeti Ego, srčne rane, občutki krivde, neznosno trpljenje zaradi neizpolnjene ljubezni... so najhujše breme, kar ga lahko nosimo v sebi skozi življenje. Ovira nas pri vzpostavljanju zdravih odnosov z ljudmi, pri doseganju ciljev, in s tem pri doseganju sreče in osebnega zadovoljstva. Kajti teža morečega občutja prizadetosti je podobna pajacu na vzmeteh, ki se vsake toliko časa sunkovito prikaže iz škatle in se zadere:"Ku ku, še sem tu!"

Ko smo stare pet let, jo občudujemo kot boginjo. Krademo ji ličila, si natikamo njen nakit in se šopirimo v njenih visokih petkah – vse, da bi le bile videti kot naša mamica, ki poskrbi, da se v varnem kokonu prebijemo do najstniških let. Takrat, ko naša starost doseže zloglasno trinajstico, se naš odnos do mame spremeni. Nenadoma nas na njej vse moti in zdi se nam, da je njeno poslanstvo to, da nam čim bolj oteži življenje s svojimi zahtevami in pravili. Si lahko naš odnos do mame po končanih najstniških uporništvih brez razloga opomore in postane naša čustvena opora?

Strokovnjaki se strinjajo, da so občutljiva mladostniška leta tista, ki po pravilu prinesejo spremembe v odnosu med mamo in hčerjo, saj si najstnice običajno ne želijo več postati kopija svojih mater, občutijo pa tudi potrebo po oblikovanju svojega lastnega jaza in razvijanju določene mere samostojnosti. Prej mamine punčke se prelevijo v trmaste in zagrizene nasprotnice, ki rečejo belo, če njihova mama reče črno, in imajo občutek, da je mama na svetu le zato, da jim greni življenje. Seveda ne zamudijo nobene priložnosti, da ji to v povišanem tonu in ob spremljavi zaloputnjenih vrat tudi povedo.

Vsak naš otrok je kakor luč v temi,
ki s pravo vzgojo najbolj zažari.

Neki dan sem na internetu v nekem elektronskem časopisu zasledila članek z naslovom "OTROK NE UBOGA". Naslov je bil napisan z debelimi črkami, avtor teksta pa je bil Pablo Pascual Sorribas. Ker sem po poklicu vzgojiteljica in učiteljica, me je naslov članka takoj pritegnil, pa sem ga pričela brati. Avtor članka piše takole:

Pri enem prvih pogovorov, ki sem jih imel s starši v nekem vrtcu, je ena od mater dvignila roko in rekla:
"Kaj naj naredim, ko moj sinček zleze na mizo in noče dol?"
"Recite mu, naj gre dol," sem rekel.
"Saj mu rečem, a me ne uboga in ne zleze z mize," odvrne mati s šibkim glasom.
"Koliko je star otrok?" vprašam.
"Tri leta," odgovori mati.

Je k temu potrebno še kaj dodati?

O iskanju prave(ga) partnerke (partnerja)

Ljubezen je sila, ki poganja svet in osmišlja življenje. Brez ljubezni ne živimo resnično in polno, ampak samo životarimo.
Ljubezen je lepa, ko se začne. Daje nam svežo energijo, vzbuja nam optimizem, neskončno nas osrečuje. Zaradi nje se nam zdi življenje čudovito. Ljubezen nas vzgaja, nas odrešuje, spreminja nas na bolje. Ne zavračajmo teh pozitivnih učinkov ljubezni, gojimo jo, da nas bo še dolgo osrečevala, vlagajmo vanjo, hranimo jo. Ali bomo srečni v ljubezni, pa je odvisno predvsem in edinole od nas samih.

Kaj nam je pomenila ljubezen, se zavemo šele tedaj, ko jo izgubimo. Včasih jo izgubimo iz povsem banalnih razlogov, ker namenjamo večino svoje pozornosti drugim področjem, kot so na primer služba, šport, družba prijateljev, prostočasne dejavnosti, druženje s sorodniki..., ljubezen pa se nam zdi tako sama po sebi umevna, da nam niti na misel ne pride, da bi jo lahko tudi izgubili. In ko se to vendarle zgodi, nam je žal in želimo si jo pridobiti nazaj. Včasih se nam to celo posreči, velikokrat pa tudi ne. Toda, na vsak način je vredno poskusiti, saj lahko še vse pridobimo.

Človekova pravica je - postati bogat, živeti v blagostanju in izobilju. Človek obstaja zato, da bi rastel, se razvijal in se širil tako duhovno, miselno, kot tudi finančno. Zakaj bi se torej zadovoljili z minimalnim, če pa lahko uživamo v najrazličnejših bogastvih, s katerimi nas obilno zalaga naša podzavest?! Zato težnja za bogastvom ni samo pozitivna, ampak celo izjemno pozitivna!

Denar je simbol menjave, je oblika energije. Človek je ekonomsko zdrav, kadar v njegovem življenju denar svobodno kroži. Ekonomska bolezen pa se začne pojavljati, ko je (postane) človek grabežljiv, skriva denar v pločevinastih škatlah (nogavicah), se boji za vsak drobiž, ali pa, če pridobiva denar na škodo drugega človeka.

Nori življenjski tempo zahteva svoj davek: čutila porabijo več časa kot bi ga normalno, da registrirajo realnost, določena nepazljivost nevronskih sinaps vodi h konstantni rušitvi sistema...in ravno v takih trenutkih si Španec ali Španka vzameta trenutek za počitek in se uležeta na posteljo ali na kavč ter imata siesto. Španska joga.Stoletja izkušenj jamčijo za zdravilno siesto.

Siesta pomeni v osnovi odklop od norega in tujega zunanjega ritma in nekaj sekundno ali minutno povezavo z notranjim, prijaznejšim, bolj zdravim in udobnejšim ritmom. To je instinktivna meditacija, ki je prisotna v španskih genih. Je naravna? Oglejte si svojega hišnega ljubljenca in lahko opazite, čemu se on posveti po obroku.

Iz nove Vive www.viva.si

NAJ SOSEDU CRKNE KRAVA
Zgodba iz ordinacije

Mojca je poiskala strokovno pomoč zaradi težav, povezanih z zaključkom študija, saj je študirala že kar nekaj let. Čeprav je absolvirala pred nekaj leti, ni mogla opraviti še zadnjih treh izpitov in diplomirati. Med pogovorom se izkaže, da je Mojca zaprta in zelo skromna, vendar zelo inteligentna mlada ženska, ki pove, da se boji "izpostavljanja", razlikovanja od drugih, ljudem se ne mara zameriti ali se z njimi spuščati v spore. Ko sem jo vprašal za tok njenega šolanja, se je pojavila zanimiva podrobnost. Ne samo, da je bila v osnovni šoli odlična učenka, ampak je bila po zaslugi svojih sposobnosti najboljša v razredu.

Ko se je konec osnovne šole preselila in zamenjala šolo, se je v novem okolju skušala dokazati kot pridna učenka, ki se trudi in ki zna. V nasprotju s profesorji, ki so jo sprejeli in javno hvalili, so bili sošolci do nje vse bolj nasilni. Nadeli so ji vzdevek piflarka ter jo na različne načine poniževali in zavračali. Takrat je Mojca dojela, da je ne marajo zato, ker je dobra, boljša od njih. Tedaj je sprejela zavestno odločitev, da ne bo več zelo dobra, da se bo manj učila in se zadovoljila s prav dobrim uspehom. In res, ko je začela dobivati trojke in štirice, so jo sošolci sprejeli.

Študija je pokazala, da so otroci, ki niso deležni dovolj spanja, nagnjeni k debelosti.
Do takšnih ugotovitev so prišli raziskovalci z univerze Northwestern v ameriški zvezni državi Illinois, po tem, ko so kar pet let natančno preučevali več kot 2000 otrok.

»Otroci, ki manj spijo, običajno precej pridobijo na teži v naslednjih petih letih,« so zapisali v svojem poročilu.Na podlagi študije lahko samo ena dodatna ura spanja na noč zmanjša možnost debelosti.

Prvi zakon živih bitij je - USTVARJATI!:
pesem, glasbo, sliko, knjigo, članek, stavbo, kip...
nekaj, kar človeštvu možno je podarjati -
le tako Modrosti Višje čutimo utrip!

Vsak človek je poslan v življenje z nekim namenom - da bi ustvarjal, da bi osebnostno in duhovno rastel, se razvijal, in s tem spreminjal na bolje samega sebe, hkrati s seboj pa tudi (ves) svet. Prav zaradi tega namena človek prinese s sabo tudi vsa sredstva, ki jih za svojo ustvarjalnost potrebuje, namreč želje, nagnjenja, nadarjenosti, zdrav razum, entuziazem..., predvsem pa svobodno voljo. Ta je morda pri procesu ustvarjanja še najpomembnejša! Kajti ravno na podlagi svobodne volje se človek lahko odloči, ali bo sploh hotel biti ustvarjalen, istočasno pa se lahko tudi svobodno odloča, ali bo njegova ustvarjalnost tvorna ali uničujoča.

Piše: Nina Medved v novi Vivi www.viva.si

Več kot enkrat sem naletela na podobno zgodbo: "Groza me je, ko vidim, da sem čedalje bolj podobna mami. Počenjam prav to, kar sem kot otrok pri njej najbolj sovražila. Večkrat sem se že zalotila, da sem se s svojim otrokom pogovarjala s tonom, s kakršnim je mama v meni vedno vzbudila občutek krivde. Rada bi se pogovorila z mamo, a že vnaprej vem, da bom naletela na kritiko in zamere."

DRUŽINA IN KARMA
Razreševanje odnosov je zagotovo eden od največjih izzivov in hkrati najtežja naloga v posameznikovem življenju. Lažje se je umakniti od izvorne družine ali se raziti s partnerjem, kot se spopasti s problemi. "Saj boš našla drugega," svetujejo prijatelji. Toda v naslednjem partnerskem razmerju se težave ponovijo. Zato se sprašujemo: "Zakaj se vedno zaljubim v napačnega?" Ker je nekaj zelo narobe z nami, z našimi vzorci čustvovanja - te pa so nam v nevidno skrinjico podzavesti zapakirali naši predniki.

Razmišljanje o človekovih značajskih potezah, lastnostih, posebnostih...

Pred časom mi je moj LD napisal, da v življenju še ni naletel na takšno ujemanje na določeni intelektualni ravni, kot je ujemanje med nama, vendar pa se včasih resnično čudi, da "padem pod nivo", ki me ni vreden. In naprej... da naj bom pač takšna kakršna sem, kajti takšno me ljubi, verjame vame, verjame, da sem prekrasna oseba, in da naj ne ubijam tega v sebi....

Njegove besede so me prisilile k razmišljanju, in pričela sem se spraševati, kakšna oseba pa pravzaprav sploh sem? Me LD ljubi le zato, ker sem pač takšna, kakršna sem? In kako ve, kakšna oseba sem, oziroma kakšna moram biti, da me potem lahko ljubi? In če ne bi bila takšna oseba, kakršna sem, ampak čisto drugačna, me potem ne bi več ljubil? Kako pa bi vedel, da nisem (več) takšna oseba, kakršna sem (bila) in kakršno me je ljubil?

Vse življenje od vžiga prve iskre do nastanka vesolja in tudi njegovo širjenje deluje po istem zakonu kot najmanjša bilka, žival ali človek. Samo en zakon poganja življenje naprej, živo in neživo naravo. Nevihto, oblake, dež, sneg in električno energijo po žicah, atom v svojem jedru, bitje srca. To je zakon izkazovanja moči.

Življenje je volja do moči, je samopreseganje. To razkazovanje moči bi lahko poimenovali tudi ljubezen. Ljubezen je vgrajena v vsak najmanjši delček narave. Toda zakaj razdeljujemo svojo moč, zakaj ljubimo, zakaj smo pri razdeljevanju moči tudi negativni in sovražimo. Ali je negativnost v človeškem pojmovanju pojava korekcija obstoja pozitivnega? Ali je negativnost potrebna kot nasprotni pol pozitivnega za vzdrževanje ravnotežja? Kako bi si razložili, da bi te bistroumne mere nastanka Univerzuma in nas samih razumeli, si jih razložili in doumeli kaj pomeni, če pozitivnosti ali negativnosti dodamo prekomerne uteži?

»Življenje nas vodi skozi razne preizkušnje z namenom, da bi izkoristili vse potenciale, ki jih premoremo. Je življenje tisto, ki nas oblikuje, ali smo morda mi tisti, ki oblikujemo življenje, skozi izražanje oz. ne izražanje lastnih potencialov? Je morda pot srednja in je to eno in isto?«

Vsak od nas, vsako živo bitje je obdano z energetskim poljem (aura) po katerem se pretaka življenjska energija. Življenje. Da življenjska energija, ki je življenje, »tisto« naše življenje, ki komaj čaka, da izrazi svoj potencial, da se razkrije svetu v vsej svoji luči.

Življenje, ki brezpogojno ljubi svoje materialno telo, ki brezpogojno ljubi to kar počne in način na katerega to počne, brez zadržkov. Brezpogojno daje svojemu fizičnemu telesu na razpolago energijo, da izrazi svoj potencial, svoje bistvo, zaradi katerega obstaja, zaradi katerega živi in je tu in zdaj.
In brezpogojno teče, brez zadržkov in zavor, ki bi ga omejevale… To je naša prava narava!

Piše: Boštjan Trtnik

Tridesetletna Petra je uslužbenka s srednješolsko izobrazbo in povprečno plačo. Z možem in dvema majhnima otrokoma živijo v podnajemniškem stanovanju v eni od ljubljanskih sosesk. Zaradi visoke najemnine za stanovanje in drugih življenjskih stroškov morata z možem zelo paziti, kako obračata prislužen denar. Petra pa je že iz svojih najstniških let "nora" na novo garderobo. Zelo rada obiskuje trgovine z oblačili in nakupuje. Seveda jo pri tem želje in čustva hitro zanesejo. Čeprav razumsko ve, da nima dovolj denarja in da ji ga bo proti koncu meseca zmanjkalo, se ne more upreti velikemu privlaku do nakupovanja. Tako se vsak mesec znova, ko dobi plačo, srečuje s svojo željo po novi garderobi. So dnevi, ko se uspe obvladati, in so dnevi, ko so čustva močnejša, in temu primerne tudi posledice v njeni denarnici.

Vam je zgodba znana? Ali pa lahko v svojem življenju najdete kakšen drug primer, kjer ste razpeti med čustvi in razumom? Med svojimi željami in občutki na eni strani ter predstavami in "zdravo pametjo" na drugi? Tako čustva kot tudi razum imajo svoje mesto v človekovi osebnosti. Poglejmo si oba dela nas samih malo bolj podrobno!

*
Ga ni boljšega, kot je ena živa stvar, ki se ponaša na svojo starost in poganja številne cvetove mladosti.
*
Vrabci kličejo v svoja gnezda starostne mladostnike, ker je vse premalo potomcev.
*
Star osiveli zid daje zavetje belemu razcvetelemu in omamno dišečemu jasminu.
*
Mladi drvijo po tirnicah z električnimi vlaki in ničesar ne vidijo.Tirnice so postavili stari, da bodo v vožnji s parno lokomotivo uživali in opazovali pokrajino.
*
Stari so nagnjeni k temu, da bi izgnali hudiča, mladi pa k temu, da bi ga iznašli.

Lastnik velike kmetije je potreboval pomočnika, ki bi skrbel za njegove hleve in senik. Kakor je bilo v navadi, je novo delovno moč začel iskati na vaški praznik. Naletel je na sedemnajstletnega fanta, ki je postopal med barakami. Mladenič je bil visok in suh, ni pa dajal vtisa, da bi bil kaj posebno močan. "Kako ti je ime, poba?"
"Peter, gospod."
"Iščem nekoga, ki bi bil pripravljen delati na moji kmetiji. Se spoznaš na kmečka dela?"
"Seveda, gospod. Povsem mirno lahko spim v najbolj viharni noči."
"Kakooo?" je presenečeno vprašal kmet.
"V najbolj viharni noči povsem mirno spim."
Kmet je zmajal z glavo in odšel.

Pozno popoldne je Petra ponovno srečal in mu zastavil isto vprašanje. Petrov odgovor je bil enak: "Ko je zunaj viharna noč, jaz povsem mirno spim." Kmet je potreboval dobrega pomočnika, ne pa nekoga, ki se hvali s tem, da dobro spi v viharnih nočeh.

Hvaležnost je nepogrešljiva substanca za skladne odnose

Med sedem glavnih grehov, kot so LENOBA, POŽREŠNOST, ZAVIST, ZLOBA, NAPUH, POHLEP in JEZA bi morali uvrstiti tudi NEHVALEŽNOST! Ta bi, kot osmi glavni greh, lahko bila celo kraljica ostalim sedmim, kajti v njej je zajet kanček bistva vsakega od njih. V nobenem od grehov, pa, nasprotno, ni najti niti kančka hvaležnosti.

Predstavljajte si, da so ti grehi v resnici žive osebe! Kako bi se recimo odzvala LENOBA, kadar bi od nje pričakovali hvaležnost? Verjetno bi ležerno rekla:"Hvaležnost? Kar sem pridite ponjo, če se vam da!"

POŽREŠNOST bi najbrž izjavila:"A za tiste bedne grižljajčke naj vam bom še hvaležna!"
ZAVIST bi morda zasikala:"Le kdaj bo pa kdo meni hvaležen za kakšno stvar!"
ZLOBA bi najbrž cinično izcedila skozi zobe:"A vam domišljavim pokvekam da naj bom še hvaležna?!"

Vsi se zanimajo samo za izjemne ljudi, ljudi s karizmo in z bogatim življenjepisom. Vsaj 80% jih vse stavi na znanje in izobrazbo, na status v družbi, uspešnost in pogojeno s tem priljubljenost.

Nekako na drugem mestu je zanimanje za hobije in prosti čas, na tretjem življenjski nazor in prepričanje, na četrtem pa družinsko življenje. Ne vem, ali je bolje ostati anonimen, neopazen in delati predvsem za svojo dušo, ali pa je treba samo čakati, da te kdo opazi. Sicer še vedno ostajajo določena pravila vedenja, ki je zaželeno, od tega ideala pa nas kar veliko tako ali drugače odstopa.

Denar, status, boljše zdravje… Nikoli nam ni šlo še tako dobro, zakaj se potemtakem počutimo tako izčrpane? Ko je leta 2002, Allison Pearson napisala knjigo z naslovom: "Ne vem, kako lahko to zmore" (I don´t know, how does she make it), je razkrila izčrpanost sodobne delovne matere. Vzkliki strinjanja so se razlegali po celotni zemeljski obli. Bila je najbolje prodajana knjiga.

Zdi se, da se je v kratkem casu, ki je minil od izdaje knjige, zgodil še en seizmični premik. Vsi so izčrpani, ne samo ženske z otroki, ki hodijo v službo, vsi ostali so preutrujeni, pocutijo se kot cunje, zaradi "vratolomnega ritma zivljenja;" zivimo v druzbi 24/7, ki nikoli ne spi, komentirajo sociologi.

Raziskave kažejo na našo nezmožnost, da bi "se odklopili" in se sprostili, bodisi zaradi naših notranjih napetosti ali pa tistih, ki nam jih vsiljuje šef, druzba… Nova tehnoloska doba naj bi nam prinesla večjo svobodo, a nas možnost večje fleksibilnosti, mobilnosti počasi vodi na rob prepada. Kot če bi podpisali pogodbo s hudičem!

»Zakaj poroka, ko pa življenje v dvoje ne potrebuje uradnega pečata, da bi bilo lepo?« je vprašanje, ki si ga dandanes zastavljajo mnogi pari. Seveda ljubezen in partnerstvo ne potrebujeta uradne potrditve, če po njej ne čutimo potrebe. Vsekakor pa je tako pred vstopom v zakonsko zvezo kot pri neformalni zaobljubi drug drugemu treba premisliti, ali smo nanjo res pripravljeni, predvsem pa uskladiti poglede obeh strani glede ključnih življenjskih vprašanj.

Najlaže se je za poroko odločiti v zanosu ljubezni, ko je ta še sveža in nam dnevno postreže z novimi dogodivščinami. Z vsakim letom partnerskega odnosa se sicer bolj spoznavamo, a postajamo z odkrivanjem pravega značaja »boljše polovice« bolj realni glede naših pričakovanj v trajni partnerski zvezi.

Piše: Barbara Novak Škarja

Čudovito! Pomislimo, končno bomo lahko živeli brez tistega mučnega občutka v drobovju, brez dušečega stiskanja v grlu, brez napetosti in stresa, zaradi katerega slabo spimo, se pretirano potimo, imamo visok pritisk, glavobole in neštete druge težave. A to se šele fiziološki učinki strahu, ki bi se jih osvobodili. Predstavljajmo si, kako bi bilo, če nas ne bi bilo strah izgubiti službe, nagovoriti neznanca, povedati partnerju kaj si v resnici želimo, izraziti svoje pomisleke nadrejenemu, se lotiti nečesa novega. Ne bi se bali bolezni, samote, izgube dostojanstva, smrti in še marsičesa. Naš življenjski prostor bi se razširil in sprostila bi se naša ustvarjalnost.

Tako mislimo, da bi bilo. Kaj pa bi se dogajalo v resnici? Kaj bi nas gnalo, da si umivamo zobe, če nas ne bi bilo strah zobozdravnika? Kaj bi nas gnalo, da se učimo, če se ne bi bali slabe ocene, jeze in zavrnitve staršev? Kaj vse bi pojedli in popili, če nas ne bi bilo strah za naše zdravje? Kakšni bi hodili naokoli, kako bi se obnašali, če nam ne bil bilo mar, kaj si drugi mislijo o nas? Bi bili ustvarjalni, če se ne bi bali konkurence? Bi se držali prometnih pravil, dogovorjenih urnikov, če nas ne bi bilo strah pred posledicami? Imamo dovolj visoko zavest, da bi to počeli z voljo lastnega prepoznanja? Kdor to zmore, je osvobojen marsikaterega strahu.