Piše: Zoran Milivojević v novi Vivi www.viva.si

Zgodba iz ordinacije
Tatjana je mlada ženska, mati dveh otrok. Na pogovor s psihoterapevtom je prišla zato, ker so jo v zadnjih mesecih pogosto obhajale misli, da ima levkemijo. Čeprav je opravila vse potrebne medicinske preiskave, jo je še naprej obsedala misel, da se v njej neopazno razvija huda bolezen. V pogovoru se je izkazalo, da se ji je to zgodilo že drugič.

Pred nekaj leti jo je namreč nekaj mesecev obsedal strah pred levkemijo, vendar je ta nekako izpuhtel in izginil sam od sebe Šele zdaj, ko se je simptom ponovil, se je odločila poiskati strokovno pomoč. Pri drugem valu simptomov je bilo novo to, da je začela sumiti, da bi za tako hudo boleznijo lahko zbolel tudi kateri od njenih otrok, zato je tudi njiju vodila k zdravniku in vztrajala pri pregledu njune krvi.

Simptomi se nikoli ne pojavijo naključno, saj vedno obstaja nekakšna logika, ki pa je le redko očitna, pogosto pa je osebi, ki trpi za njimi, dobro skrita in neznana. Eno od ključnih vprašanj, na katero psihoterapevt poskuša dobiti odgovor, se glasi: »Zakaj so se simptomi pojavili prav zdaj, v tej časovni točki, in ne ob kakem drugem času? Ali se je pred pojavom simptomov v pacientovem življenju zgodil kak poseben dogodek?« S pazljivim spraševanjem Tatjane se je izkazalo, da je simptom hipohondrije pri njej nastopil tedaj, ko je bilo v njenem življenju vse v redu. Podobno je bilo pred nekaj leti, ko so se simptomi pojavili prvič. Ti so namreč nastopili, ko je šlo v Tatjaninem življenju vse tako, kot bi moralo, ko je torej imela vse razloge za srečo – družina se je preselila v novo hišo, z otrokoma je bilo vse v redu, z možem sta dosegala dobre poslovne rezultate. Zakaj so prvič simptomi po nekaj mesecih spontano izginili? Tatjana razkriva, da so takrat pri njenem delu nastopile težave, ki so ji preusmerile pozornost z namišljenih problemov k tistim v resničnosti. Izjavila je: »Če naj dobro delujem, preprosto potrebujem probleme.«

Psihoterapevtska diagnoza Tatjaninega stanja je strah pred srečo. Ko je bilo v njenem življenju vse v redu, je Tatjana pričakovala, da se bo zgodilo nekaj strašnega, kar ji bo pokvarilo srečo. Tako je prišla na misel, da je ena od najstrašnejših stvari, ki se ji lahko primeri, huda telesna bolezen. Povedano z drugimi besedami, Tatjana je imela »prepoved« čustva sreče. Zaradi tega se je psihoterapija usmerila v to, da bi si Tatjana dovolila občutiti srečo in uživati v življenju.

Obstajajo številni razlogi, zaradi katerih ljudje sebi in svojim otrokom prepovedujejo občutiti srečo in zadovoljstvo.

Zakaj je čustvo sreče prepovedano?
V Tatjaninem primeru gre za magično razmišljanje, da »sreča prikliče nesrečo«. To je pomenilo, da je zanjo najnevarnejše, če bi se ji zgodila kakšna nesreča prav tedaj, ko bi bila najbolj srečna. Zaradi tega je, namesto da bi uživala v svoji sreči, sama sebe začela preganjati z mislijo, da bo hudo zbolela, bodisi sama bodisi njena otroka. To je bil zelo učinkovit način, kako si pokvariti srečo in se zavarovati pred tem, da bi tudi dejansko dobila levkemijo. Šele ko je Tatjana razumela to logiko in ji zoperstavila razumske argumente, se je odločila, da si dovoli srečo.

Drug, zelo pogost razlog je prepričanje, da bi sreča in zadovoljstvo, ki spremljata uspeh, utegnila pripeljati do tega, da bi oseba postala pasivna in ne bi več napredovala, marveč zaspala na lovorikah. Po tej predstavi nezadovoljstvo motivira in žene naprej, zadovoljstvo pa zavira razvoj. Značilno je, da ljudje, ki nekaj dosežejo, skoraj takoj pomislijo na naslednji cilj in občutijo nezadovoljstvo, ker ga še niso dosegli.

Včasih se ljudje bojijo občutiti in pokazati srečo, ker jih je strah odziva družbenega okolja. Tuja sreča namreč lahko razdraži druge, zlasti tedaj, ko gre za sovražne odnose. Takrat lahko nastopi antipatija. Oseba, ki čuti sovražnost, je zadovoljna, če tisti, ki ga ima za sovražnika, trpi, in nezadovoljstvo, če je sovražnik srečen. Tudi zaradi tega sovražniki včasih želijo narediti kaj, kar bi skalilo srečo, ki je po njihovem mnenju nezaslužena in nepravična. Za tem se nadvse pogosto skriva zavist. To je razlog, zaradi katerega ljudje skrivajo svoje zadovoljstvo in srečo, saj se bojijo, da bi pri drugih vzbudili zavist in jih izzvali k agresiji.

Odpovedovanje prijetnim čustvom
Potiskanje zadovoljstva in sreče pripelje do tega, da se ljudje odpovedujejo svojim prijetnim čustvom, zaradi česar so jim na voljo samo neprijetna čustva in nevtralno stanje ali indiferentnost. Takšna izbira se seveda odraža na kakovosti življenja. Če to primerjamo z uživanjem življenja in uživanjem hrane, bi lahko rekli, da je to tako, kot bi kdo nenehno jedel hrano, ki je slabega okusa ali brez okusa.

Prepričan sem, da je doživljanje prijetnih čustev zelo pomembno za vzpostavljanje ravnotežja v življenju, ne samo v psihološkem, temveč tudi v fizičnem smislu. Prepričan sem tudi, da srečni ljudje živijo dlje in redkeje zbolijo. Preprost razlog za to je, da so manj pod stresom, poleg tega prijetna čustva sprožajo fiziološke mehanizme, ki krepijo imunski sistem, vplivajo na hormonsko ravnotežje in blagodejno vplivajo na organizem.

Čemu služi čustvo sreče?
Čustva zadovoljstva in sreče so povezana z nadvse pomembnim čustvom, s čustvom želje. Ko si človek nekaj želi, tega ne more doseči iz nezadovoljstva. Zadovoljstvo občutimo takrat, ko izpolnimo svojo željo. Pomembnejša ko je želja, intenzivnejše je zadovoljstvo ob njeni izpolnitvi. Ob izpolnitvi katere od najpomembnejših želja pa občutimo čustvo sreče.
Zadovoljstvo in sreča sta nagrada za uspeh. Oseba, ki doseže svoj cilj, kot nekakšno notranjo nagrado občuti zadovoljstvo in srečo. Ta mehanizem povečuje verjetnost, da se bo oseba tudi drugič obnašala enako.
Pri primerjanju sreče in zadovoljstva kot prijetnih čustev z raznovrstnimi neprijetnimi čustvi postane jasno, da so neprijetna čustva pomembnejša. Tako je zato, ker so neprijetna čustva odziv na ogroženost in nam pomagajo, da se prilagodimo situaciji oziroma preživimo. Prijetna čustva so povezana s kakovostjo življenja. Zgodovina civilizacije nas uči, da brez zadovoljstva in sreče lahko živimo in preživimo. Edina težava je, da je takšno življenje bedno, brez prave kakovosti. Kadar pa so ljudje prepričani, da bodo preživeli in so njihove osnovne potrebe zadovoljene, se obračajo k lepim stvarem; takrat jim postane pomembno, da živijo ter se počutijo zadovoljni, izpolnjeni in občasno srečni.

Generacijska sporočila
Vsakič, ko oseba občuti, da je kakovost njenega življenja napredovala, občuti srečo. Recimo, da vam nekdo nepričakovano sporoči, da vam bodo plačo povišali za četrtino. Kako bi se počutili? Večina bi se počutila prijetno, bili bi zadovoljni, nekateri celo srečni. Zdaj pa postavljamo drugo vprašanje: kako dolgo bi trajalo to zadovoljstvo? Značilen odgovor se glasi: nekaj mesecev. Torej nova raven prilagoditve postane normalna, prijetni občutki popustijo, sčasoma se pojavi nezadovoljstvo in želja, da bi se plača spet povečala.

Družbene okoliščine v veliki meri vplivajo na odnos skupnosti do sreče. Ključno je to, ali je skupnost bogata in obrnjena h kakovosti življenja, ali pa revna, takšna, kjer se ljudje borijo za preživetje. V bogatih družbah ljudje iščejo zadovoljstvo in srečo, užitek v lepih stvareh, medtem ko se ljudje v revnih družbah bojujejo za preživetje, sreča pa je potisnjena vstran, zato da ljudje, ki živijo v pomanjkanju, ne bi bili nesrečni. Skromnost je vrlina v družbah, ki je na ravni preživetja, medtem ko v bogati družbi ta lastnost postane iracionalna.
Ko čez nekaj generacij družba postane bogata, ko z območja preživetja prestopi na območje kakovostnega življenja, nastopi problem, saj pride do nekakšnega psihološkega prehoda ali tranzicije. Pedagoška sporočila imajo veliko inercijo. Življenjske vrednote in navodila za življenje, ki jih ena generacija prenaša na drugo in so bili v določenih okoliščinah dobri, v novih okoliščinah postanejo oteževalni in celo škodljivi. Zaradi tega ena generacija prenaša na drugo prepoved sreče kot del svojega duhovnega uboštva.

Otroška sreča
Otroci so nemočni in odvisni od odraslih oseb, ki skrbijo zanje, zato je od odraslih odvisno, ali bodo otrokove želje izpolnjene ali ne. Toda ko oseba odraste, je izpolnitev njenih želja v veliki meri odvisna od nje same. Kljub temu mnogi ljudje ne odrastejo v psihološkem smislu; še naprej pričakujejo in čakajo, da jim bo želje izpolnil kdo drug.
Razumljivo je, da revnejši starši, ki otroku ne morejo ponuditi veliko, tega učijo, da njegove želje niso pomembne, naj se jim odpove, naj bo skromen, da so prijetna občutja nevarna in podobno. V nasprotnem bi otrok zelo trpel, saj bi imel veliko želja, ki bi ostale neizpolnjene, zaradi česar bi bil zelo razočaran.

Po drugi strani je v bogati družbi čedalje pomembnejši problem razvajenih otrok. To so otroci, katerih starši imajo v glavi, da so »dobri starši, dokler je njihov otrok srečen«. Takšni starši so usmerjeni v nenehno osrečevanje otroka in izpolnjevanje njegovih želja. Ko starši otroku nekaj prepovedo, se ta začne jokati, to pa starši takoj razumejo kot otrokovo nesrečo; menijo, da so slabi starši, občutijo krivdo in otroku nemudoma izpolnijo željo. Takšni starši pozabljajo, da je njihova naloga, da otroka pripravijo za samostojno življenje v družbi. Rezultat takšne vzgoje je otrok, ki lahko preživi samo, če zanj skrbi nekdo drug in ga »osrečuje«, kot so to počeli njegovi starši. Razvajen otrok meni, da ima nekakšno naravno pravico do sreče, do izpolnitve svojih želja, in da so drugi nepravični, če mu tega ne omogočijo. To nas pripelje do problema hedonizma.

Hedonistična zabloda
Ko gre za čustva, majhni otroci delujejo kot živali. To pomeni, da vse, kar je zanje prijetno, enačijo z dobrim in koristnim, vse, kar je neprijetno, pa enačijo s slabim in škodljivim. Toda v nasprotju z živalmi, pri katerih je ta čustveni kompas zasnovan na genetskih programih, ti pa so se oblikovali med evolucijo v naravnem okolju, ki se ni spreminjalo, to pri ljudeh ne deluje. Ljudje namreč ne živimo v naravnem okolju, marveč v človeški družbi, torej v civilizaciji, ki smo jo oblikovali sami in katere pravila smo postavili sami. To pomeni, da se morajo otroci med razvojem naučiti, da obstajajo prijetne stvari, ki so škodljive, a tudi neprijetne stvari, ki so potrebne in koristne.
Zato morajo dobri starši naučiti svoje otroke, kako prenesti neprijetnosti, torej malo potrpeti; naučiti jih morajo torej strpnosti in potrpežljivosti.

Izpolnitev številnih želja je od nas oddaljena tako v prostoru kot v času; če naj uresničimo željo, moramo prehoditi določeno pot. To pomeni, da nam bo nekaj časa neprijetno, če naj se na koncu dokopljemo do prijetnega. Takšen primer je šolanje. Celo tedaj, ko človek študira to, kar si je želel, mora opraviti izpite iz nekaterih predmetov, ki se mu ne zdijo zanimivi ali celo dolgočasni, če naj nekega dne, po nekaj letih, postane to, kar si želi. Šele takrat nastopi pravo zadovoljstvo. Torej sta sreča in zadovoljstvo posledici uresničitve cilja, izpolnitve želje, nista pa cilja sama po sebi.

Hedonist je oseba, ki ne ve, da mora uresničiti željo, če naj čuti zadovoljstvo. Namesto tega zadovoljstvo postavlja za cilj; na tem mestu se ujame v zablodo oziroma tisto, čemur pravimo hedonistična past. Takšna oseba je usmerjena samo v to, kar ji bo zagotovilo takojšnji in čim večji užitek, zaradi česar nima drugega cilja razen užitka, zato je neuspešna. Užitek hrani s hrano, seksom, zaljubljenostjo, a tudi z mamili, igrami na srečo in drugimi viri užitka. Takšna usoda hedonista podpira kulturni mit, da je sreča nevarna, saj vodi v dekadenco. In zato je pomembno vedeti, da sreča ni cilj, marveč posledica pravilnega življenjskega sloga.

Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog

Prijetna čustva so povezana s kakovostjo življenja.

Srečni ljudje živijo dlje in redkeje zbolijo.

Mnogi ljudje ne odrastejo v psihološkem smislu; še naprej pričakujejo in čakajo, da jim bo želje izpolnil kdo drug.

Sreča in zadovoljstvo sta posledici uresničitve cilja, izpolnitve želje, nista pa cilja sama po sebi.