V mlajših letih se je zaljubil
v deviško modre oči,
v vgubane prigibke,
okrogline dekličinih prs,
rojenih iz božanskega navdiha
v čezmernost lepote.
Bile so kot razvalovane oblike
vseh morij sveta.
Pod nevidno svilo je razgaljala slo.
V polnost oblik je dihalo gibanje
in nenehno spodbujanje očutij.
Skoz telesno valovanje
je prodiral soj luči,
ki je spreminjal kri v gorečo ljubezen.
Bila je karma in šarm mladosti -
strela z jasnega, ki udari v srce.
Bila je skleda z duhovnostjo semenja,
telesnost z obrazom božje ikone,
duša z letom Feniksa, s krili angela,
kipenje v ekstazi očiščevanja sle in duha,
skrivnost dihanja in dotikov,
doktrina žitja v delu božjih snovalcev.
Bila je lepa, nebeško lepa ta deklica,
vsa spazmična sredi poletnih trav,
z lepoto menjav iz nepreštetih mutacij
bogve od kod in kako.

Ne glede na to, ali si moški, ali ženska,
ta božanska stvar znotraj nas,
nima problema s tem,
ali je nekdo lezbijka, ali pa gej,
še posebej če je ta oseba,
res iskreno srečna,
v vsej svoji vlogi tej.

In ali ne želimo vsem ljudem,
ob vsakem času vso srečo?

In ta ljubezen res ne pozna pravila,
ker tista stvar, ki se zaljubi je duša,
in ko srečaš tisto tebi namenjeno dušo,
na katero so uglašene tvoje strune srca,
ne glede na to, ali je moški, ali ženska,
nekaj znotraj tebe tudi če nočeš tega,
morda prvič zaigra tisto točno določeno,
simfonijo ljubezni, da bi prav tej osebi,
kar takoj vse svoje dal, kar imaš.

Zato prijatelj ne sodi njih,
ki jih je take naredil sam Bog,
ki si upajo kljub obsojanju biti to kar so,
da ne boš sam postal žrtev svojih sodb
in se zaljubil v partnerja, ki ima isti spol. :)

Stojan Svet

Če je Bog ena sama Luč,
kako lahko veš kaj o njej,
če jo znotraj sebe, ti res ne vidiš?

Če je Bog en sam večen Mir,
kako lahko veš kaj o njem,
če mu znotraj sebe, res ne prisluhneš?

Če je Bog ena sama Ljubezen,
kako lahko veš kaj o njej,
če res niti sebe, ti ne ljubiš?

Če je Bog ena sama Resnica,
kako lahko veš kaj o njej,
če je v svojem srcu, ti res ne čutiš?

Stojan Svet

Brezposelen od vrat do vrat
delo išče slovenski proletariat,
vodi ga menedžment razsvetljen,
sit, bogat, narod pa zgrožen.

Zdaj delavec ni več v časteh,
kot bil je v nekdanjih dneh.
Životari bled, uvelih lic,
zasmehuje gospod njegov poklic.

Povzpne v bogatina se s prevaro,
zlato nagrabi, preskrbi si slavo.
Kar delavec prislužil je trpeče,
gospod vzame, v tujino odnese.

Kdo zdaj je delavčev glasnik,
kje postavljen krivici je mejnik,
kdo zdaj podpira pernato drhal,
kdo žulje ljudstva je izdal?

Kdo pošteno bo povedal o stvari,
kdo še lahko po mizi odločno udari.
Kdo naredil bo v tej deželi red,
da imel bo kruh otrok spočet.

Vodi narod naj poštenjak dosleden,
preprost, pokončen in zaupanja vreden.
Če oblasti željni vodijo ga oprode,
blagodar ognjišča uniči zlo, zablode.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec

Ljubiti pomeni imeti rad cel svet.

Svet pa je skrit v tvojem srcu.

Ljubi s srcem in spoznal bos
kaj je to svet.

Dejan

Energija ljubezni se širi v krogu življenja naših
in bodočih duš "ujetih" v karmičnem procesu rojevanja.

Spomin na popolnost svetlobe te usmerja v iskanje odgovorov
skritih v iluzijah samega sebe.

Dimenzija ega je usmerjena v destrukcijo duše,
medtem ko pa srce odkriva vse odgovore.

Spominjaj se preteklosti,
živi sedanjost
in ljubi v prihodnosti.

SKODELICA KAVE

Še danes vidim tiste hvaležne oči…
Vonj, prav določen vonj nam pričara nekatere trenutke življenja. Morda vonj po cvetočih češnjah, bezgu, jasminu, ali zgolj vonj ljubljene osebe – enkraten in neponovljiv vonj.

Pri nas doma je bil zjutraj vedno značilen duh po sveže kuhani kavi. Kakor so minevala leta, tako se je spreminjal tudi vonj kave. Šele zadnja leta mojega odraščanja je vonj po prežganih žitih zamenjal duh po pravi kavi, po sladko dišeči jutranji toploti doma. In prav vse prelomnice v življenju so bile odločene največkrat pri jutranji kavi.

S lovencem novo sonce je zasjalo,
R esnice stare v novi so obleki,
E n sam ponos in nepokriti čeki,
Č e občin novih mnogo bo al' malo ...

N ajprej pogleda vsak se naj v zrcalo,
O dkril bo več kot v stari apoteki,
N e bo minister vedno kriv zapreki,
O d nas je, kar bo novo leto dalo !

V arujmo se obljub brez izpolnitve,
O dlokov in zakonov vsak dan novih,
L e vsak pri sebi išče naj rešitve !

E notnost ljudstva in dobrin njegovih,
T oplote doma, zdravja in molitve,
O dločitev pravih - ne le novih !

Joša Medved, 1995

Pred mnogimi leti mi je nek astrolog napovedal, da sem jaz »kakor« nek vodič duš, (smeh, da dol padeš) in da imam neko prav posebno fino pozitivno energijo.

Pojasnil sem mu, da tako energijo kot jo imam jaz, lahko ima prav vsak človek, če se mu le uspe povezati se s svojim srcem.
In vendar je zanimivo, kako se mnogi ljudje ob srečanju z mano izogibajo iskrenemu pogovoru, kot bi se bali, da jim bom kaj vzel, kot bi se bali soočiti s svojo resnico, z resnico nekoga drugega in raje ostajajo v svojih namišljenih konceptih o tem, kakšna naj bi ta resnica bila.

Znotraj svojega srca pa dobro vedo, da je resnica v bistvu ta občutek, ali to čutenje, ali sočutje, kot je to isto ta ljubezen in so raje še naprej v svoji iluziji in niso pripravljeni izstopiti iz nje.
Resnica je hkrati žeja in potešitev, ali izpolnitev srca.
Resnica, ali ljubezen, če jo hočeš tako imenovati, je edina stvar, v kateri se ne moreš pretvarjati. Ali si v njej, ali pa nisi.

Na prečni zarezi duše
stoji počez velik premer,
neskončna črta delitve,
neskončna lastnost razlikovanja,
neskončna lastnost opredeljevanja,
neskončna lastnost spoznanja,
neskončna lastnost čudenja.
Po črti duha je.

Zanjo je kmalu postalo usodno,
da je tekla po ravnini vzporedno
z božjim tkalcem in zametki življenja,
s prejo na statvah duha.

Skoz silni utor globin
poln praznote
si je utrirala pot
in se usmerila v čas.

Ko govorim o srcu,
govorim v bistvu,
o celičnem passwordu,
govorim o stvari,
ki je na notranji,
medcelični vagi,
govorim o mrežnem nihanju,
membranskih energij,
govorim o hitrosti zavesti,
ki uravnava mojo desno,
in levo možgansko stran...
skratka govorim o moči,
pretočne, brezmejne ljubezni...
govorim o Vednosti mojega mojstra.


Stojan Svet

Živeti tako dolgo.
Kar naprej živeti.
Tjavendan. Z njo.

S podarjeno nezaslužnostjo
je razkazovala in ponujala
razsipno lepoto svojega nasmeha.

Kar naprej je moral izvrševati
in ubogati njene ukaze.

Ta pogled v ekran sedanjosti.
Ta njen videz. Kakšen dolgčas.
Živeti ob klavni ničemernosti,
na vzgibih duhovnih moči.

V odvisnosti od resnice čutenja
je obraz izustil morda krivične besede,
delil krivične poglede
zaradi nerazumljenja znamenj časa,
ki ležijo v črni mimiki lastnega očesa.

Tvoje srce,
je tvoj vladar.
Če si notranje;
'nezadovoljen,
nesrečen, prazen',
to samo pomeni,
da spet nekaj,
ne delaš prav. :)

Stojan Svet

Prosojni zimski večer je nocoj.
Vstopamo v predbožični čas.
Advent je. To je čas odprtih src.
Dogodki skoz zapomnljivost se poslavljajo
in leto neobčutno odteka skoz okrasje mesta,
ki je zagorelo v tisočerih lučkah.

Spogledujem se s prepletenostjo dogodkov,
ki odhajajoči umirjajo moje utrujene moči.
Kot plaha srna sem na obrobju jase in strmim
v praznično obredje vzdolž razsvetljenih ulic,
razsvetljenih izložb in trumo ljudi,
ki se dobrikajo drug drugemu v pripravah
na božično drevesce, jaslice in tiho molitev.
Izruvanih bo dvainpetdeset tednov iz korenin
časa.
Zbogom življenje in nasvidenje v prihodnjem
letu!

Torej človek umre in gre v nebesa. Sreča se z lučjo polno ljubezni in le ta mu reče:
»Poglejva, kaj dobrega si storil v svojem življenju!« In skupaj si ogledata film njegovega življenja.
Luč ljubezni na nekem mestu ustavi film in mu reče: »No ja, saj je kar lepo, samo tule poglej, tule si ga pa res hudo krepko polomil, se strinjaš?«
Človeku je precej nerodno, ko vidi svoje, res grdo slabo dejanje in je lepo tiho. Bitje luči ga vpraša:
»Kot vidiš, je tvoje življenje v glavnem za v nebesa, razen tegale tukaj,« in mu še enkrat pokaže tisti grd kader in ga vpraša:
«Poglej, za deset minut boš moral v pekel, izberi, ali najprej nebesa in potem pekel, ali obratno?«
Človek razmisli in si reče:«Če je samo za deset minut pekla, to pa res ni taka stvar, bolje mi je najprej malo potrpeti in potem do konca, uživati v nebesih.«

Komaj izreče te besede, že se znajde v preobleki martinčka, ki se lepo sonči na neki skali.
»Saj to pa niti ni tako slabo si reče«, ravno takrat pa preveč blizu njega prileti in sede neka muha in ker imajo martinčki dolg jezik s katerim lovijo svoje žrtve, martinček samo stegne svoj dolgi jeziček in že je šla muha lepo po grlu.
»To pa sploh ni tako slabo« si reče martinček in začne uživati v lovljenju naslednjih žrtev, ki jih je vedno več.
Ko se lovljenja že naveliča in se mu zazdi, da je rok desetih minut že potekel, obrne glavo v nebo in Bogu reče;
»Kaj ni tistih deset minut, že poteklo?«
In z neba se je zasliši glas:
«Ubogi človeček, kdo ti je pa rekel, da mlati vse te žuželke, ki so bile tako kot ti tam le na čakanju. Zdaj boš pa za kazen, za zmeraj moral ostati le martinček«???

Mogoče boš presenečen, če ti povem, kako izgleda oni svet,
v katerega greš, ko zapustiš to telo.

Prosil sem mojstra, naj mi pokaže oni svet.
Ali je to, kar sem videl zate lahko nekaj kar je zares,
pa boš zase vedel šele takrat, ko boš ti sam, res enkrat tam.

Zase vem, da nočem nobenih bližnjic, da bi prišel prej tja ,
do tedaj se hočem prepuščati še vsem spoznanjem srca,
ki mi jih namenja moj dragi Bog.

Torej na onem svetu je vse isto,
kot je tudi na tem.

Jokala sem in solze so skozi
nebesno prostranstvo tekle
tja, kamor sem odhajala.
Zavest mi je govorila, vem,
da moram tja, moram, da
opravim svojo nalogo.
Nosi me angel miru, nosi v
svojem naročju.
Še se počutim varno in srečno.

Položi me v zibelko,
v materino zibelko pod srcem.
Angel odhaja, čeprav še čutim
njegovo prisotnost.
Znašla sem se v zibelki,
varni, a sovražni
in zajokala sem v svet,
ki mi je bil tuj in preklet
in vedela sem, zakaj sem tu.

NJIHOVO IN MOJE

Njihove oči niso steklene,
le v mojem srepenju so se jim je zasteklili pogledi.

Njihovi obrazi niso maske,
le v moji brezobraznosti so izgubili izraze.

Njihova telesa niso neživa,
le v moji otrplosti so izgubila življenje.

Njihove besede niso brez smisla,
le v mojem molku so izzvenela absurdno.

Njihova ljubezen ni brez globine,
le v moji praznini je utonila.

Nekateri od nas,
ki smo že dalj časa na poti spoznanj,
vemo, da naključij ni, da se nam vse lahko zgodi,
za našo notranjo rast, če si dovolimo, da se znotraj sebe spustimo, če si dovolimo, da smo takšni kakršni smo, da smo, to kar smo.

Tako me je prijateljica iz Tolmina 12. julija letos povabila, naj ji pomagam pri organizaciji Prem Rawatove video prireditve v Tolminu. Seveda takrat še nisem vedel, da bo ravno takrat tam tudi velik reggae glasbeni festival. Z avtom smo se odpravili proti Tolminu, ko je kolegica preko lokalnega tolminskega radia Alpski val zaslišala glas svoje prijateljice, ki je po naključju ravno takrat imela na radiu intervju. Poklicala jo je po telefonu in prijateljica ji je povedala, da je gost, ki naj bi naslednji dan imel intervju na radiu po »naključju« zaradi bolezni odpovedal udeležbo in da iščejo zanimivega gosta za ta intervju. Tako sem se ponudil za ta intervju, saj sem bil že navajen, da so me v zadnjem letu razni novinarji kar oblegali.

Zaigrano odstiranje senc šelesti jesen
gorelci ječijo s hripavim glasom
v dremoto zapreden nokturno že skorajda nem
uročeno sledi črnim obrobam oblakov

Iz usutja v splasteno otenje lističja
odstiranje pogleda v osenčje razklane noči
otemenje podobe iz srhljive srepote leščevja
v ojeklenjenih lučeh se dotika živih stvari

V listih pleše premolk v ovdovlo gozdovje
z odzivi glasov v večnost odkrhnjenih vej
spadenih med samohodce na goličje blazinja
iz svetožalja rok v svetišče ubeljenih odej

Zgornik ugaša ogorino ki v obnovi že hira
bledoličnost z ognjem v rdečico bahlja
kolobarjenje časa v zatišju teme umira
z vžigom vzklitja mladice utripa z dobroto srca

...o0o...

Piše: Tatjana Malec

Kakor je vsaka religija, ki inspirira ljudi naj najdejo Boga znotraj sebe pozitivna in koristna, tako je vsaka religija, ki vzpodbuja ljudi, da iščejo Boga zunaj sebe negativna in nekoristna.

Predstavniki religij, ki niso vzpostavili stika s svojim srcem, ne bi smeli zavajati ljudi, da so samo oni tisti posredniki, preko katerih ljudje lahko pridejo v stik z Bogom.

Sam študij verskih spisov in znanj, ne zagotavlja prav nobenih globljih spoznanj, brez globljih spoznanj, pa nihče na tem božanskem področju srca ne more biti pravi posrednik.

Zanimivo je, da vse vzhodne religije strogo zapovedujejo vegetarijanstvo in prepovedujejo vse droge, ko pa gremo proti zahodu, Islam že prepoveduje samo še alkohol in svinjsko meso, naše zahodno krščanstvo pa dovoljuje že prav vse vrste mesa, alkohol kot drogo pa celo uporablja med svojim najvišjim cerkvenim ritualom med samo mašo.

Ukročeno srce neukrotljiva želja,
za zazidanimi stenami zanosa, up.
Bitje ure brez kazalca,
utapljajoče se v zviharjenih tekočinah
s ponori, ki se hočejo izliti
iz bokala sladkega vina
z ljubljenjem po svoji meri:
ljubeče, goreče in nežno,
iz preročišča krvi velikih tišin,
starodavnih skrinj starosvetja,
s svetloodtisi poljubov iz polne amfore,
gugaje se s karpuno v srž sladkosti.

Zasnutek zarje zre v beložarni dan,
razpljuskne budniški privid besede.
Tisočsvetna luč domore vid. Osmeli se,
vpije igro vetra čez bežišče magme.

V rožnici se zgrbi rikša in zadahne.
Drobljivi prodnik se skotali v navečerje
in razkraplja domoljen blagoslov svetličic,
ki zadihano hitijo, utrnjene v naključni molk.

Okobaljen Pegaz oskrda zatohlino v kamnu,
konjska plašnica na tleh prebičana leži,
usiha dvoje velikih zlepljenih oči.
Se gomili kalež, v gomili bol odleže.

Odzveneli glas rasti v stuljen list
strmoli, strmoli v sprutanju napona
z jato lastovk, ki sprhneva v zaup neba -
praum v kresilni kamen diha pepelenje.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec