Jokala sem in solze so skozi
nebesno prostranstvo tekle
tja, kamor sem odhajala.
Zavest mi je govorila, vem,
da moram tja, moram, da
opravim svojo nalogo.
Nosi me angel miru, nosi v
svojem naročju.
Še se počutim varno in srečno.
Položi me v zibelko,
v materino zibelko pod srcem.
Angel odhaja, čeprav še čutim
njegovo prisotnost.
Znašla sem se v zibelki,
varni, a sovražni
in zajokala sem v svet,
ki mi je bil tuj in preklet
in vedela sem, zakaj sem tu.
Diham in prosim Gospoda
naj se vrnem, ko me življenje biča,
ko bijem svoj neusmiljeni boj.
Ko moje srce hrepeni po čistosti,
na katero niti um ni pozabil.
Moram, vem, da moram
opraviti to nalogo.
Vem, da moram očistiti
dušo in srce, zmot in teme,
saj bom le tako lahko našla pot
nazaj k tebi, Gospod.
Ne jokam več, ne bojim se več,
zaupam in z okrvavljenim srcem
se vračam tja, od koder me je
pospremil in me čuval moj angel.
V spremstvu angela sem
našla tebe, Jezus,
ki si moj odnik in moja luč.
Korak za korakom se vračam tja,
tja v luč, od koder sem prišla.
Jokala sem in solze so skozi
