Še danes vidim tiste hvaležne oči…
Vonj, prav določen vonj nam pričara nekatere trenutke življenja. Morda vonj po cvetočih češnjah, bezgu, jasminu, ali zgolj vonj ljubljene osebe – enkraten in neponovljiv vonj.
Pri nas doma je bil zjutraj vedno značilen duh po sveže kuhani kavi. Kakor so minevala leta, tako se je spreminjal tudi vonj kave. Šele zadnja leta mojega odraščanja je vonj po prežganih žitih zamenjal duh po pravi kavi, po sladko dišeči jutranji toploti doma. In prav vse prelomnice v življenju so bile odločene največkrat pri jutranji kavi.
"Sin, delati boš moral!" je oče odločil pri kavi.
"Sin, bo že nekako, saj se tudi ob delu da študirati," je odločitev omilila mati.
Življenje mine kot sen, kot sanje, kdaj lepe, grenke, moreče, pa včasih tudi kot trenutek dotika slutnje same božanskosti v nas.
"Halo! Halo! Sin, si ti tam?
"Da, mama! Kaj se je zgodilo, kaj je?"
"Pridi, oče je zelo slab; pridi, če ga še hočeš videti."
"Težko bo, obveznosti imam, a bom prišel s prvim letalom, ki ga ujamem."
Očeta nisem našel doma.
"Mama, kje je oče?" sem vprašal po poz-dravu.
"Imela sem ga doma, dokler sem lahko. Bolezen je bila prehuda in mu nisem mogla več pomagati. Morala sem ga dati v dom."
"Zakaj pa ni v bolnišnici?"
"Ni mu pomoči. Ne morejo mu več pomagati in take dajo v dom; tudi tam ima zdravniško oskrbo. Pojdiva, vse sem že pripravila."
"Kaj si pripravila?"
"No, že nekaj časa sem pripravljena na slovo."
Mogočna zgradba doma za ostarele je bila izven mesta. Družba je onemogle tudi tako simbolično odrinila na rob življenja.
Na drsajoče korake in brezizrazne poglede se je bilo težko privaditi.
Negovalka, v brezhibno beli obleki, naju je odpeljala do vrat v skrajnem koncu hodnika. Za njimi je bil večji prostor, pregrajen z zavesami, za zavesami postelje in na eni izmed njih oče – upadel, pepelnate barve. Oči so bile še žive. Prepoznal me je in se bledo nasmehnil. Sedel sem na posteljo in ga prijel za shujšano roko.
Mati je postavila cekar na omarico in iz nje vzela posodico z vgrajenim grelnikom. Nisem razumel, kaj namerava. Z očetom sva izmenjala nekaj besed.
V čistem, po razkužilih dišečem prostoru, v prostoru za umiranje, je kmalu zadišalo po kavi, po čudovito dišeči kavi, ki je takoj pregnala duh po umiranju, duh po smrti. Pogledal sem mati.
"Veš, sine, vsak dan pridem sem in mu skuham skodelico kave," je rekla, kot da se opravičuje.
"Kaj se tukaj ne dobi kave? Takim bolnikom je ne bi smeli odreči, " sem odvrnil in se takoj zavedel neumnosti vprašanja.
"Verjetno se dobi, a nimajo moje kave!"
Oče je pogledal mene in potem mati. V njegovih očeh je bilo nekaj posebnega, nekaj globoko hvaležnega in pomirjenega. Dvignil je uvelo roko in pobožal gube na materini roki.
Da, še zdaj mi vonj pomladi – po cvetočih češnjah, jasminu, vijolicah, pričara nekatere trenutke življenja, a le kadar zavonjam duh po sveže kuhani kavi, vidim očetove hvaležne, pomirjene oči.
Še danes vidim tiste hvaležne oči…
Mogočna zgradba doma za ostarele je bila izven mesta. Družba je onemogle tudi tako simbolično odrinila na rob življenja.
