****************************
Prva ljubezen
četrtek, 8. januar 2004 @ 05:56 CET
Uporabnik: Tatjana Malec

* Zgodbe iz sebeV mlajših letih se je zaljubil
v deviško modre oči,
v vgubane prigibke,
okrogline dekličinih prs,
rojenih iz božanskega navdiha
v čezmernost lepote.
Bile so kot razvalovane oblike
vseh morij sveta.
Pod nevidno svilo je razgaljala slo.
V polnost oblik je dihalo gibanje
in nenehno spodbujanje očutij.
Skoz telesno valovanje
je prodiral soj luči,
ki je spreminjal kri v gorečo ljubezen.
Bila je karma in šarm mladosti -
strela z jasnega, ki udari v srce.
Bila je skleda z duhovnostjo semenja,
telesnost z obrazom božje ikone,
duša z letom Feniksa, s krili angela,
kipenje v ekstazi očiščevanja sle in duha,
skrivnost dihanja in dotikov,
doktrina žitja v delu božjih snovalcev.
Bila je lepa, nebeško lepa ta deklica,
vsa spazmična sredi poletnih trav,
z lepoto menjav iz nepreštetih mutacij
bogve od kod in kako.

Bila je žarišče moške sreče na Olimpu,
v omamnem svetu mati božja,
ko je božajoče objemala belino bresta
in zapeljevala v strastosladje.
Vse kar je bilo tedaj pomembno,
vse je bila mladost in vrisk ljubezni.
Vrisk, krik, smehljaj in zmagoslavje življenja.
Lahke so bile stopinje deklice
in krilo je valovalo z vetrom
in veter je šepetal skrivnosti ljubezni.
Bila je telo z nežnima rokama
in prsti kakor so grozdne jagode na trti.
Iz rdečih rež strasti in tkiva je bila zgnetena,
vsa je cvetela in kipela v razcvetu,
bila je dišeča roža v pomladnih vonjavah.
Bila je živahno bitje srca in milina spomina.
Pod gibkimi nogami je uglaševala korak,
z nežnostjo je odmikala čas pred seboj.
Bila je skrivnostna in sladka.
Bila je deklica, ki je neobčutljivo ugasnila,
naslonjena na izbranca, ki ni bil zanjo.
Kako, da je danes skoraj več ne spoznam?

...o0o...

Piše: Tatjana Malec

prva ljubezen je samo ena in zato je prva in zadnja ter zato specifično lepa. Vse druge ljubezni, neglede na njihove zvrsti, so čudovito lepe. Ves svet, veliki in mali, živi in neživi, vse je en sam dokaz velike ljubezni. Težko se je opredeliti katera je lepša, bolj pomembna. Življenje s svojo dejavnostjo je v jedru ena sama ljubezen. Ljubezen se razodeva v telesu in dejavnostih človeka. Telo ljubezni vselej deluje le v moči duha, ki ga oživlja. Zato ljubezen ni vselej samo telesna in ne samo duhovna. Ni golega mišljenja in ne govorice in ne ljubezni brez gibanja, brez dotika, brez občudovanja, brez strmljenja. Samo človek je sredi vsega sveta in sredi vseh teh prečudovitih dokazov ljubezni govoreče bitje, ki se sprašuje o smislu sveta in ga udejanja z ljubeznijo. Bog je svet izrekel, poklical, priklical sleherno stvar in sleherno bitje, tudi mene in tebe, po imenu - k biti in življenju. Od nekdaj sem tudi jaz, ti in tista deklica zaznamovani v besedi in podobi, zaznamovani v ta čas, ki ga živimo. Svoje besede ljubezni nam je položil v usta, v telo in vse naše čute. Zato jih izgovarjava jaz, ti in vsak izmed nas na poseben, vsakemu lasten način. Z žarečim ogljem nas je Bog tetoviral, da smo bitja ljubezni. In v vsem tem prečudovitem in neskončnem stvarstvu, se je rodila ta moja deklica, ki sem jo opisala v njeni prvi ljubezni. S tvojimi besedami si nas vse spomnil, da obstajajo še druge ljubezni. To jemljem kot svarilo, kot opomin, da ne smemo nanje pozabiti, ko v ljudomilosti in dobrotljivosti Boga iščemo ljubezen. Hvala za tvoje besede, ki so bile razumljene in je prav, da si nanje spomnil. to je nekako tako: Nekoč sem slišala zgodbo od svojega očeta, ki je preživljal strašne strahote v Dachauu, da je tedaj iskal Boga, ki se mu je oddaljil, nato je iskal svojo dušo in je ni našel, iskal je svojega prijatelja in spoznal je vse tri. To pomeni v tujini in samoti ob trpljenju po človeku in v človeku spoznati Boga, božjo dobroto ljubezni, božjo bližino in božjo navzočnost. V podobi človeka srečati Boga in njegovo ljubezen kot usodno nujnost. Jaz ne verujem v Boga, ki je vnel ljudi, da se bojujejo, da so na svetu nesreče in toliko gorja, jaz verujem le v Boga in njegovo navzočnost ljubezni v človeku. Morda pa je Bog obubožal v svoji dobroti, ko je toliko lepote in ljubezni namenil tej deklici in nam vsem. Kaj praviš? Jaz mislim, da človek projecira v Boga vso svojo dobroto, vse najboljše kar ima v sebi. Tako je bilo tudi s to deklico. Vse najboljše, kar ji je Bog ob rojstvu namenil, je podarila svojemu pobažanstvenemu izvoljencu z mislijo, da jih vrača Bogu in ostala je znotraj izsušena, kar jo je naredilo neprepoznavno in nedoločeno. Nauk je, da ohrani svojo ljubezen v sebi, če jo hečeš podariti drugemu prek Boga in Bog ti jo bo vračal prek človeka, če bo takega človeka našel. Nato se beseda o ljubezni učloveči in se naseli med nami. Bog je svet ustvaril, ga izrekel. Bog je ustvaril svet s svojo besedo po svoji zamisli. Tako je priklical in obudil k življenju to deklico. Preden jo je upodobil v materinem telesu jo je poznal in ji namenil ljubezen, tudi prvo.
Avtorica pesmi
**********************************************
aries:

Slučajno sem našel pesem "prva ljubezen"
Če tudi nekak 9 let tega napisane, nisem si mogel,
da ne bi vsaj par besed komentiral
'''''''''''''''''''
...ne glede kaj ali kako je danes,
pesem "prva ljubezen"
je ravno nekako 9 let tega napisana.

Vendar svežine ni izgubila,
Pesem in sledni komentar je odličnost -
zrcala plemenitosti srca dekliške duše.

Hvala Vam in Vesolju, da obstajajo ,
še duše take, ki sposobne so tako -
ljubiti to pisati ter deliti z nami,
da dotakne se globine srca in duše.

Hvala za delitev.

aries.

[ Odgovori na to | # ]