Zaigrano odstiranje senc šelesti jesen
gorelci ječijo s hripavim glasom
v dremoto zapreden nokturno že skorajda nem
uročeno sledi črnim obrobam oblakov
Iz usutja v splasteno otenje lističja
odstiranje pogleda v osenčje razklane noči
otemenje podobe iz srhljive srepote leščevja
v ojeklenjenih lučeh se dotika živih stvari
V listih pleše premolk v ovdovlo gozdovje
z odzivi glasov v večnost odkrhnjenih vej
spadenih med samohodce na goličje blazinja
iz svetožalja rok v svetišče ubeljenih odej
Zgornik ugaša ogorino ki v obnovi že hira
bledoličnost z ognjem v rdečico bahlja
kolobarjenje časa v zatišju teme umira
z vžigom vzklitja mladice utripa z dobroto srca
Zaigrano odstiranje senc šelesti jesen 
