|  Mogoče boš presenečen, če ti povem, kako izgleda oni svet,
v katerega greš, ko zapustiš to telo.
 Prosil sem mojstra, naj mi pokaže oni svet.
Ali je to, kar sem videl zate lahko nekaj kar je zares,
pa boš zase vedel šele takrat, ko boš ti sam, res enkrat tam.
Zase vem, da nočem nobenih bližnjic, da bi prišel prej tja ,
do tedaj se hočem prepuščati še vsem spoznanjem srca,
ki mi jih namenja moj dragi Bog.
Torej na onem svetu je vse isto,
kot je tudi na tem.
Podobne so hiše v katerih žive podobni ljudje,
ki imajo podobna obnašanja in mišljenja
in celo podobne mačke in pse.
Kot bi človek s sabo odnesel tja cel svoj predstavljivi svet,
z vsemi svojimi omejitvami vred.
Zato je razčiščevanje osebnih moralnih vrednot,
tu in zdaj tako pomembno,
kot je pomembna ta najvišja vzvišena izpolnjena resnica.
In ne ta bedni prazen blef, ki ga je še vse preveč v ljudeh,
ampak to je že njihov in ne moj problem.
 Res to človeško življenje, ki izgleda včasih tako nepomembno,
mi omogoča, ta neverjeten preskok,
v zavedanje božanskosti znotraj sebe,
Ne kot neko brezvezno prazno verovanje,
ali lažno pretvarjanje,
ampak kot čisti občutek božanskosti v sebi.
In zato nimam časa, da bi se prepuščal sanjarjenju,
kako bi bilo, če bi bilo,
Ko pa imam to neverjetno možnost živeti iz tega trenutka,
možnost biti zavesten vsakega svojega diha,
možnost začutiti to božansko silo,
ki se sprehaja skozi moje izpolnjeno srce.
Navaditi se moram prositi jo za pomoč,
ker če se ne bom tega navadil zdaj,
Se tega ne bom spomnil niti tedaj,
ko bom enkrat tam.
Ker kot pravijo mojstri,
to kar počneš največ tu, boš počel tudi tam,
Tega česar si se največ spominjal tu,
se boš največ spominjal tudi tam.
To, kar ti ni prineslo izpolnitve tu,
ti je ne bo prineslo niti tam.
S sabo boš odnesel vse svoje omejitve, dvome in strahove,
katerih se nisi v življenju znebil.
Res dragocen je ta čas, ki mi je še dan v uporabo,
ki mi je še preostal do mojega vnebohoda.
Če moj cilj zdaj ni realizacija mojih moralnih vrednot,
Mi bo na onem svetu ostal samo labirint iluzij,
oziroma lažnih zmot,
v katerih po nekaterih virih,
človek lahko ostane tudi tisoč let,
ne da bi se v svoji zavesti sploh kaj premaknil.
Tisti, ki danes vladajo svetu,
nimajo vizije za boljši svet,
ne živijo tiste iskrene resnice,
ki je ta notranja izpolnitev,
ampak le svoj bedni prazen blef.
Če bi jo, ne bi dovoljevali toliko svetovnih prevar,
goljufij in dobičkaželjnih vojn
in bi vsi ljudje na tej zemlji res bolje živeli
in denar in energija bi se vlagala v razvoj človeških vrednot.
 Zamisli si, kako smešno in žalostno je,
ko v onem svetu vidiš človeka,
ki nima materialnega telesa,
ampak vseeno šteje svoj denar,
čeprav ga sploh ne potrebuje,
ker ga ta božanska sila hrani
in mu daje vse kar rabi,
ali da recimo nekdo kar naprej z nekom tam seksa,
pa sploh ne ve, zakaj to počne.
Res oni svet izgleda tako prozoren,
kjer se lepo berejo vse misli.
In ali ni prozoren tudi ta svet, v katerem živiva ti in jaz,
ujeta v človeški podobi najinih zdajšnjih notranje izpolnjenih moralnih vrednot,
ali pa v praznini in blefu, vseh najinih bodočih zmot?
ps: Če je ta notranja izpolnjenost, ali ta božanska resnica 1
in ta notranji blef, ali notranja praznina 0
je ta razdalja od 0 do 1, lahko zate bližja od tvojega nosa,
ali pa daljša od tega, vsega vesolja.
Izbira je, vedno tvoja. :)
Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Prozoren svet
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 5. december 2003 @ 17:47 CET
Dragi Stojči,
tvoj prozoren svet, o katerem pišeš se mi zdi kar verjeten. Je nasprotje temu svetu, ki ga mi živimo in je zrcalni svet. To teorijo zagovarjajo celo fiziki, ki trdijo, da ko se razleti atom, se pozitivno in negativno naelektreni fotoni razidejo in bežijo drug od drugega z veliko hitorstjo vsaksebi. In neglede na razdalje, en foton ve kaj se z drugim dogaja. Ko se en foton začne vrteti, se tudi drugi vrti v veliki oddaljenosti v isti smeri. To je dokazano z eksperimenti. Ne vem če sem to prav opisala, ker nisem fizik, vendar smiselno je nekako tako. Verjetno se to dogaja tudi z nami, saj smo iz iste snovi in v nas so vdahnjene duše. Tudi fiziki govorijo o zrcalnem svetu, o svetu ki je enak temu, ki ga mi živimo. Ne samo umetnost s pesništvom, marveč celo naravoslovna znanost s fiziko odkriva svojo najglobljo učenost v nedoločenosti rezultatov, se pravi v dvoumnosti. W. Heisinberg, Newton 20. stoletja, je svojo kvantno mehaniko odeva v načelo nedoločenosti, za katero je dobil celo Nobelovo nagrado. Tvojo izpoved popolnoma razumem, saj si hotel simbolično pomensko povedati tudi nekaj drugega, ki se ne meri samo s fiziko, temveč z zavestjo v tem življenju. Zmožnost izpovedi z dvoumnimi besedami je človekova svobodnost zavedati se samega sebe tu in onkraj. V tebi je spregovoril Eros, ljubezen do resnice, ki jo hočeš izživeti na tem svetu tudi za potem. In če upanje je, potem naj bo svetlo in se tu v tem življenju pripravimo za življenje onkraj. Kar šteje je, da čutimo tukaj, zdaj. Tisti drugi svet je skrit v nedostopni luči. Prekrasne so fotografije s katerimi je urednik opremil tvoj prispevek. Vsi si tako predstavljamo življenje, ko bomo sprejeti tam onkraj. Ta zamenjava sveta mora potekati s slovesom in dobrodošlico objema na drugem - zrcalnem svetu. In tako naj bo naravnano naše življenje, mišljenje in čutenje, saj smo ljudje zmožni najlepše, najvišje in najbolj vzvišene stvari. Bodimo srečni tu in taki pojdimo v naš zrcalni - prozorni svet. Vsak čas nam piše življenje po svoje in zakaj nam ne bi pisalo tudi življenja naše duše, ki je neumrljiva. Kar storimo pozitivnega in dobrega na tem svetu, bo imelo svoje učinke tudi potem, ko bomo onkraj. Človek v svoji zavesti kar nenehno nekaj dela, razumeva, razlaga, razčlenjuje, obsoja, poveličuje, ponižuje in še bi lahko naštevala njegove dejavnosti in lastnosti. Zato ni čudno, da je zakoličil mejo med tuzemskim in onozmeskim življenjem prav z odločilnim dogodkom njegovega odhajanja, spreminjanja sedanjosti in začetka novega življenja. To dvignjenost nad čas in njegove trenutke hoče v bistvu vsaka človeška zavest. Z vsem tem razmišljanjem smo prišli do ontologije in fenomenologije in prek psihologije do antropologije časa. Z antroplogijo odkrivamo, da človek ni samo homo sapiens in ni samo homo faber, marveč je človek tudi s svojo zgodovinsko zavestjo, ki vključuje njegov razvoj, delovanje, mišljenje in tako se ta človek izkaže tudi kot bitje neminljive vekotrajnosti, v katero je naravnan z vsem svojim mišljenjem in čustovanjem. In tako je možna analogija, da vse kar je tukaj je tudi tam. Nobehe resnice o tem ne moremo verificirati, temveč jo lahko samo ponaredimo z lažjo in dvomom. Naša metafizična izpoved in čutenje je resnica, nihče se ne more oglasiti z ugovorom, da tega kar čutimo ni. Vsak človek ima to, o čemer govorimo v srcu, čeprav ve, da ne more dobiti potrditve v izkustvu, kajti izkustvo odhajanja ne more potrditi resnice, ker je odhajanje človeka bilo s hipotezo, ki je bila vnaprej v srcu potrjena. Več kot prenese ugovorov čutenje, bolj resnično je in obstaja verjetnost, da bi potrdilo tudi metafizično izpoved, če bi to čustvo ostalo tukaj, po našem odhodu onkraj. Te stvari ne gredo po logični poti, ker tudi človek nima logike mišljenja duše. Ne delamo posmrtnega življenja, samo slutimo ga in najdemo z nevidnimi antenami, po katerih nam prihajajo misli, naša intuicija. Smo senzibilni in naše čutenje temelji v arhetipih, v človeku. Resnično je samo tisto občutenje resnice v nas, ki omogoča našo notranjo harmonijo. Človek obvladuje svoj notranji in zunanji tuzemski svet in onega onkraj. Le kako bi se mu odpovedal, če pa čuti v samemu sebi, da obstaja in se v njem razodeva. Tako bomo ob pregledu naših življenjskih vzponov in padcev ter kriz bolje razumeli nihanje in valovanje celotnega kozmosa in božjega v njem, ker nam za prihodnost to narekuje preteklost, iz katere izhajamo. Vsak individum zato razširi svojo človeško veličino na celotno vesoljno človeštvo, na svet, kjer se srečajo naše duše. To je po svojem jedru na nek način glorifikacija naše vekotrajnosti.
Kaj meniš o tem mojem razmišljanju?
Tatjana Malec
Prozoren svet
Prispeval/a: stojči dne petek, 5. december 2003 @ 22:05 CET
edino, kar lahko rečem na tvoje pisanje, je, da si se res potrudila, da je tvoje znanje osupljivo in da so tvoji komentarji prava požlahtnitev člankov pozitivk.... :)
Jih je pa treba brati počasi,... :)
Lahko bi pa do zdaj napisala iz teh svojih komentarjev že marsikak zanimiv članek in to ti tudi predlagam.... :)
Ker napisati en takle komentar, kot ga napišeš ti, ti ne vzame samo pet minut...:)
Sam sem računal, da mi en članek vzame povprečno pet ur. Ko z notranjim poglabljanjem pridem do zadovoljive jasnosti, občutki stečejo in besede se zlijejo iz srca.... :)
Takole ko grem brati nazaj svoje članke, sem dostikrat sam presenečen, kako dobro sem nekaj napisal, recimo pred kakim letom dni.... :)
Vendar lahko do takih izkustev kot jih imam sam, pride prav vsak, ki ima Prem Rawatovo darilo Spoznanja sebe in to že na samem sprejemu njegovih tehnik poglabljanja. :)
---
stojči
Prozoren svet
Prispeval/a: Anonymous dne sobota, 6. december 2003 @ 16:38 CET
hvala za tvojo pohvalo. Jaz si ne vzamem veliko časa za pisanje komentarja. Se postavim za compiuter in napišem. Misli kar same nekako polzijo po beli površini. Če bi si vzela več časa, bi morda bi li moji komentarji bolj dodelani in jezikovno boljši. Ko naslednji dan preberem, kar sem napisala, menim, da bi se lahko bolj potrudila. Velikokrat pišem zvečer in sem od celega dne utrujena, pa se mi zapišejo tudi škrati in jezikovne napake, kar me jezi. Znanja pa nimam toliko kot ti misliš, veliko stvari je stvar intuicije in logičnega sklepanja ob uporabi tistih informacij, ki jih tekom življenja shranjuješ nekam v podzavest. Kar šteje je, da imamo vsi, ki pišemo na \"pozitivkah\" veliko dobre volje in želje, da smo pozitivni.
Lep pozdrav
Tatjana Malec