Živeti tako dolgo.
Kar naprej živeti.
Tjavendan. Z njo.

S podarjeno nezaslužnostjo
je razkazovala in ponujala
razsipno lepoto svojega nasmeha.

Kar naprej je moral izvrševati
in ubogati njene ukaze.

Ta pogled v ekran sedanjosti.
Ta njen videz. Kakšen dolgčas.
Živeti ob klavni ničemernosti,
na vzgibih duhovnih moči.

V odvisnosti od resnice čutenja
je obraz izustil morda krivične besede,
delil krivične poglede
zaradi nerazumljenja znamenj časa,
ki ležijo v črni mimiki lastnega očesa.



V burnem prahu vsakdana
se je oglasil zamolkel klic osivele duše
in prosil za pomoč ob osamljeni uri.

Ogledalo je z leti prebledelo in osivelo.
Brez spomina je.
Duh časa je razlit po rosni površini,
v kapljah je akumulirana bol.
Na izsušeni ravnini duše brez pomiritve
se useda megla na žejno podlago.

Odločna črta se sama razpotegne počez.
Razklanost na dve polovici ima svoj pomen.
Razpoka pripada nastajanju novega.

Odzrcali se njen spremenjen obraz,
ki povzdigne dušo v kristalno podobo,
podobo srca in hišnega reda.

Razpoka je izginjala
in prečrtavala začarani ničelni krog -
ničnost čaščenja bedne ikone obraza,
delujoči mimični obred prevzetnosti
in samozadostnosti predrojstne prevare,
sprejete na bogoslužen način.

Ko se ničli dodajo poljubna števila
je mogoče računati na spreminjanje
vrednosti. Okruški zasvetijo svoj sij
in zažvenketajo v mislih hvalnice,
človeško modre in ljubeznive
po kilometrih neke dolge vztrajne poti.
Kakor na izletu v vesolje je poskočilo srce.

Znova začeti rasti iz snovi,
iz drobcev ugaslih žarkov kristala,
znova začeti živeti po delcih povečav
pristnega in ljubečega,
z roso in jantarjevimi solzami v srcu,
z nasmehom duše iz srca,
s pozabo na zastrašujoče
kozmično seme prazne lepote.

Ogledalo je zaradi poka ponorelo.
Sesulo se je na površinah besed,
suhih in gluhih iz jalovih dni.
Še vidni v kotanjah prehojenih poti
udarjajo okruški v oko iz rezkih površin
in stare podobe zarezane v spomin
so si vzele pravico svoje človeške usode.

Žvenketanje je dolgo odmevalo.
S svojo spremenljivostjo
življenje nenehno preseneča.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec