Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031127225853671

Ogledalo sobota, 20. december 2003 @ 06:58 CET Uporabnik: Tatjana Malec Živeti tako dolgo. Kar naprej živeti. Tjavendan. Z njo. S podarjeno nezaslužnostjo je razkazovala in ponujala razsipno lepoto svojega nasmeha. Kar naprej je moral izvrševati in ubogati njene ukaze. Ta pogled v ekran sedanjosti. Ta njen videz. Kakšen dolgčas. Živeti ob klavni ničemernosti, na vzgibih duhovnih moči. V odvisnosti od resnice čutenja je obraz izustil morda krivične besede, delil krivične poglede zaradi nerazumljenja znamenj časa, ki ležijo v črni mimiki lastnega očesa. V burnem prahu vsakdana se je oglasil zamolkel klic osivele duše in prosil za pomoč ob osamljeni uri. Ogledalo je z leti prebledelo in osivelo. Brez spomina je. Duh časa je razlit po rosni površini, v kapljah je akumulirana bol. Na izsušeni ravnini duše brez pomiritve se useda megla na žejno podlago. Odločna črta se sama razpotegne počez. Razklanost na dve polovici ima svoj pomen. Razpoka pripada nastajanju novega. Odzrcali se njen spremenjen obraz, ki povzdigne dušo v kristalno podobo, podobo srca in hišnega reda. Razpoka je izginjala in prečrtavala začarani ničelni krog - ničnost čaščenja bedne ikone obraza, delujoči mimični obred prevzetnosti in samozadostnosti predrojstne prevare, sprejete na bogoslužen način. Ko se ničli dodajo poljubna števila je mogoče računati na spreminjanje vrednosti. Okruški zasvetijo svoj sij in zažvenketajo v mislih hvalnice, človeško modre in ljubeznive po kilometrih neke dolge vztrajne poti. Kakor na izletu v vesolje je poskočilo srce. Znova začeti rasti iz snovi, iz drobcev ugaslih žarkov kristala, znova začeti živeti po delcih povečav pristnega in ljubečega, z roso in jantarjevimi solzami v srcu, z nasmehom duše iz srca, s pozabo na zastrašujoče kozmično seme prazne lepote. Ogledalo je zaradi poka ponorelo. Sesulo se je na površinah besed, suhih in gluhih iz jalovih dni. Še vidni v kotanjah prehojenih poti udarjajo okruški v oko iz rezkih površin in stare podobe zarezane v spomin so si vzele pravico svoje človeške usode. Žvenketanje je dolgo odmevalo. S svojo spremenljivostjo življenje nenehno preseneča. ...o0o... Piše: Tatjana Malec Komentarji (0) www.pozitivke.net