Ukročeno srce neukrotljiva želja,
za zazidanimi stenami zanosa, up.
Bitje ure brez kazalca,
utapljajoče se v zviharjenih tekočinah
s ponori, ki se hočejo izliti
iz bokala sladkega vina
z ljubljenjem po svoji meri:
ljubeče, goreče in nežno,
iz preročišča krvi velikih tišin,
starodavnih skrinj starosvetja,
s svetloodtisi poljubov iz polne amfore,
gugaje se s karpuno v srž sladkosti.



O, norost, ki bo ponorela od ljubezni same
v čudežnem bivanju, čakaje
zadržujoča dihanje krvotesno,
znotraj rožnih prog.

Enigmatičen mulj duše,
spenjene med sanje morske trave
ob plavuti brez telesa,
izsušene nekdaj pojoče školjke v ušesih
z glasovi dotikaje se obilja žeje,
ki v avrah odslikava barvitost sladostrastja.

Noro, noro je to čutenje samosti.
Pod vzglavno blazino se zloženi večeri,
ki se mešajo z dnevnimi vtisi.
Jutro leti k večeru s prižiganjem kril,
s prižiganjem isker v duši,
kresnice se odletavajo s prižiganjem čutnih želja,
ki se v jutranjih urah vpepeljene prebudijo
z lačnimi čeljustmi mehkužca
in nočjo, stisnjeno v zapestju.
Spati s priprtimi vrati srca,
čakati, da se ti odprejo nebesa.
Oh, kakšna norost in sladkost obenem.
Sijajne so želje, ki te zavezujejo upanju.
Tedaj se še bolj potuhnjen stisneš vase
in vse se začne z novo dimenzijo ljubezni.

...o0o....

Piše: Tatjana Malec