Prosojni zimski večer je nocoj.
Vstopamo v predbožični čas.
Advent je. To je čas odprtih src.
Dogodki skoz zapomnljivost se poslavljajo
in leto neobčutno odteka skoz okrasje mesta,
ki je zagorelo v tisočerih lučkah.

Spogledujem se s prepletenostjo dogodkov,
ki odhajajoči umirjajo moje utrujene moči.
Kot plaha srna sem na obrobju jase in strmim
v praznično obredje vzdolž razsvetljenih ulic,
razsvetljenih izložb in trumo ljudi,
ki se dobrikajo drug drugemu v pripravah
na božično drevesce, jaslice in tiho molitev.
Izruvanih bo dvainpetdeset tednov iz korenin
časa.
Zbogom življenje in nasvidenje v prihodnjem
letu!


Prazniki ti naredijo življenje drugačno.
Zazrti v Miklavža, sončno dno svojega
otroštva,
ki ga vselej smeje ohranjam v nedih,
je v žari upanja vzniknilo novo poslanstvo,
z novimi pomeni in nemiri, ki jim pripada srce.
Kako odpreti zadovoljno dušo in obdarovati
otroke, svojce, prijatelje in potrebne ljudi.

V prevrnjenem času prejšnjih let,
privezanem na spomin drobnih drobtinic,
ki živijo v brezglasnih dihih občutenja,
se mi odstira po koščih sestavljena zgodba
in se vrezuje kot ledena ostrina v sedanjost.

Nekega adventnega večera pred leti
sem obiskala bolno mater,
da bi jih polepšala večer.
Mati mi je tedaj rekla:
Duše odtekajo kot odtekajo leta,
ker se niso naučile umirati
in se spočiti v svojem pepelu.
Vračajo se v svoje domove, v ta živi svet.
Kakor pšenično njivo nas žanje življenje.

Ostala sem zamaknjena v zimski večer,
saj nisem povsem doumela
ali sem bolni materi v adventni večer
prinesla veselje ali je moja prisotnost
obudila ganjenost njene preskušene duše.

Od tega davnega večera naprej se trudim,
da se v adventu izročam pomenskim stvarem
zbrana
in da me advent z zlato močjo svetlobe
podarja življenju.
Kakor ugaša predbožični čas z grenkobo ljudi
v srcih,
tako nam Božič približa moč svetlobe,
moč ljubezni in moč novega rojstva.
Zvezda repatica zasveti v željo, ki čaka,
da napolni sleherno dobro srce z življenjem
in odpre duri prihajajočim srečnim dogodkom.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec