Zasnutek zarje zre v beložarni dan,
razpljuskne budniški privid besede.
Tisočsvetna luč domore vid. Osmeli se,
vpije igro vetra čez bežišče magme.
V rožnici se zgrbi rikša in zadahne.
Drobljivi prodnik se skotali v navečerje
in razkraplja domoljen blagoslov svetličic,
ki zadihano hitijo, utrnjene v naključni molk.
Okobaljen Pegaz oskrda zatohlino v kamnu,
konjska plašnica na tleh prebičana leži,
usiha dvoje velikih zlepljenih oči.
Se gomili kalež, v gomili bol odleže.
Odzveneli glas rasti v stuljen list
strmoli, strmoli v sprutanju napona
z jato lastovk, ki sprhneva v zaup neba -
praum v kresilni kamen diha pepelenje.
