Na prečni zarezi duše
stoji počez velik premer,
neskončna črta delitve,
neskončna lastnost razlikovanja,
neskončna lastnost opredeljevanja,
neskončna lastnost spoznanja,
neskončna lastnost čudenja.
Po črti duha je.
Zanjo je kmalu postalo usodno,
da je tekla po ravnini vzporedno
z božjim tkalcem in zametki življenja,
s prejo na statvah duha.
Skoz silni utor globin
poln praznote
si je utrirala pot
in se usmerila v čas.
Grebla je z rokami,
dolbla je tla pod nogami
in izrula korenine spoznanja,
se plazila okrog kot bolna stonoga,
se dvigala v višave kot mogočna ptica
skoz kremen svetlobe.
Na brezmejnosti začrtana v prihodnost,
preden se oplodi s sanjami,
ji v jedru globine zastaja dih,
obkorožajo jo sence
v svojem prihajajočem
in odhajajočem gibanju.
Oživi in pridobi svoje lastno dihanje,
pridobi substanco stvari
in pomenske poteze
skoz svetlobno vzporedje horizontalno,
vertikalno navzgor in navzdol.
Vsnavlja se v nikoli prej osnovano.
V predrojstvo zavesti in domišlije sega,
na nevsiljiv način te spremlja.
S čutenjem njenega dotika človek oživi.
Z obuditvijo čutov vznikne misel iz srca.
Združi in razdruži v istem hipu
misel suverena in lahkotna,
žalostna in težka,
vesela in poskočna kot bistri izvir,
delujoča in refleksivna,
nematerialno delujoča in oživljajoča,
uteleseno duhovna, brezmejna
na horizontu, ki prižiga in ugaša,
oddaljuje in zbližuje.
Oh, Čudež, nerazložljivo nebeški,
ki si v svojih prižiganjih in vrtincih pepela,
koordinatah nebesne modrine
in simetrijah osončja na okopih poka
ustvaril dimenzijo gub in valovanja Zemlje
in v to mrtvo tvarino utelesil gib
MISEL - ČLOVEKA.
Kako ti je misel, ki je spolzela
iz tvojih rok iz srca hvaležna.
Na prečni zarezi duše 
