Odložila sem pomemben opravek in se šla sprehajat po snegu. Za poldrugo uro sem vstopila v čistost in ravnotežje belih polj in upognjenega gozda. Kot da sem se sprehajala v drugi resničnosti. Informacijo o vzporednih resničnostih bi opredelila kot znanstveno fantastiko, ki me ne zanima, če v moje življenje ne bi prišla pred več kot petimi leti in to kot izkušnja, kot spoznanje, kot moja resnica. Od takrat je več resničnosti zame dejstvo in pri informacijah iz področja duha me zanima izključno njihova praktična uporabnost.

V letih mojih začetnih preobrazb sta v meni posejali zadevni semeni dve informaciji, obe povezani z drugo vojno. Da se je ženska v taborišču odločila: Tole ni moja resničnost! in neopažena odkorakala iz njega, in da je v istem času v Evropi obstajala vasica s karizmatičnim župnikom, ki se jo vojna ni dotaknila. Ti lahko zdaj globje izdihneš, ko tvoja mentalna matrica ti informaciji zavrne, v mojem energijskem polju pa sta šli neovirano nekam globoko v moj prostor resnice in tam kot seme čakata…

Zakaj se ne zgodi, tako kot bi želela?
Zakaj ne dobim tistega kar hočem?
Kaj naj - preklinjam, se jezim in sovražim vse, ki me ovirajo na poti do cilja, katerega sem si zastavila? Ali naj bom nasilna, besna in vzvišena, ker bi moralo biti po MOJE?
Nič ne pomaga, čas gre naprej, čas dela zame.

Ko se mi to zgodi enkrat, dvakrat, petkrat, stokrat, pa se zamislim, kako je naporno tako življenje. Zakaj se mi želje ne izpolnjujejo? Zakaj me ovirajo situacije in ljudje, da ne gre tako, kot bi želela.? Zakaj me ljudje ne ubogajo???????

Nisem bral knjige. Bi jo najbrž moral. Da bi razumel globino. Sestavka. Pa sem zaprosil za pomoč...svojega prijatelja Konfuzija.
Je prebral sestavek...in mi tiho..nekam pretiho zanj ... dejal:

bk, ostani iskren, skromen, zvest, pošten...ljubi in spoštuj ženo, otroke in ostale.

Samo to, nič drugega. Sem bil malo razočaran..in presenečen nad senco, ki je prekrila njegov obraz in molkom, v katerega se je zavil.
Pa toliko vprašanj sem imel; ali so duhovniki najbolj duhovni, kakšen je izgled božje podobe, kaj je to samouresničitev....in še...in še...tudi, zakaj mi je rekel, kar mi je....in, kaj mu je, da je tako...
Sem odnehal...z razmišljanjem o tem...me je žena poklicala...naj spečem kostanj...da se veseli prijetnega večera v dvoje z mano...ob kostanju in moštu.


en_bk

»Narod, ali druga skupnost, ki bo hotela ohraniti svojo identiteto, zdravje, celo življenje, v splošni liberalizaciji pretoka blaga, kapitala in ljudi, se mora oblikovati v državo, ki bo v mednarodne odnose vstopala kot brezhibno organizirano podjetje v lasti njenih državljanov.«

Ne nisi Bog,

samo ubog,

ali neubog,

igralec svojih vlog.

In kaj porečeš,

če ti rečem,

da če ne znaš

in ne igraš,

na svoje milo srce,

o svoji pravi vlogi,

nič ne veš?

Ko sem enkrat tko...čist sam..večer se je že bližal, poslušal pesem dreves v bližnjem gozdu, mi je rekel Konfuzij...moj prijatelj:

Ti...bk....moder človek prebere, kar je napisano, ne kar bi rad prebral, sliši, kar je povedano, ne kar bi rad slišal, vidi kar je, ne kar bi rad videl.

Ne vem glih, kaj je hotel povedati, no...ampak sem vseeno pogledal po sebi...na hitro...in glej šmenta...sem bil mal plav...od mraza. Me veseli jako zelo...da sem tudi jaz kdaj pa kdaj moder človek...pozimi bolj.


en_bk

Enkrat, že dolgo tega, sem bil prepričan, da živim v idealni zvezi...potem sem se prepričeval, da živim v idealni zvezi...potem sem se pa spodtaknil in telebnil na glavo...direkt. Je bil tresk silovit jako fest, tako da se je skupek nečesa nekje pod temenom, ki se mu je reklo možgani včasih, spremenil v grozečo sivo gmoto in ta me je vlekla vase, kakor živo blato, brezmočnega, v meni dotedaj nepoznano dimenzijo življenja, v vegetiranje. A prišla je pomlad, čudežna kot vedno in iz blata mojega uma ustvarila ljubek, tako lepo raven platfus v cvetličnem vzorcu ivanjščic, z vonjem po gozdnih sadežih, mogoče kanček preveč v levo, ko pa nisem bil pozoren, pa tudi v desno. No, skratka, nadel sem si nova očala, malček rožnata, se učil gledati svet skoznje in pričel celo nekaj takega kot razmišljati. Je bolelo na začetku, tako, da so moja razmišljanja, če to sploh so, malo kratka še vedno. Mi zameriti ni potrebno preveč, sploh odkar mi Konfuzij, moj prijatelj, poskuša pomagati, ko moja misel noče in noče slediti ovinku.
Berem dokaj, tudi vas, slišim še kar, vidim marsikaj in koga, tudi sebe in počasi se seli vame spoznanje, stokrat prebrano, slišano, videno, občuteno boleče.

»Če imamo dober spomin, se bomo vedno spominjali določenih dogodkov. Toda samo od nas samih je odvisno, s kakšnimi čustvi se jih bomo spominjali«, pravi Dalaj Lama.

Težko je vedno gojiti samo pozitivna čustva. Če imamo težave s tem, potem nam bo mogoče pomagal tale nasvet: Pišite prav poseben dnevnik. Dnevnik, kamor zapisujete samo dogodke, ki so vas osrečili. In, kadar imate čas, vzemite ta dnevnik v roke in ga prebirajte.

Mogoče bi ta dnevnik razdelili na več delov. Mogoče bi v njega nalepili kako fotografijo, ob kateri se vedno nasmehnete. Mogoče bi en del dnevnika namenili lepim pesmim, ki vam dvignejo duha, napisali vanj kak hec, ob katerem vam gre vedno na smeh. Če berete knjige, bi mogoče vanj prepisali kak citat, ki vam je posebno všeč in čutite njegovo duhovno globino. Zapišite vanj, da se vam je med sprehodom nasmehnil prijeten tujec… da ste videli prvo letošnjo lastovko… da je na vrtu vzcvetela prva trobentica… da vam je prijatelj poslal čudovit SMS…. napišite, da ste se končno pogovorili z mamo in da sta bili tega obe veseli…. veliko je dogodkov, ki so vredni, da jih ob prebiranju vedno znova podoživljate….

Poskusite. Mogoče vam bo všeč.

Kadarkoli lahko, ko prebirate svoje zapiske, okusite delček sreče, ki se je dogajala nekoč drugič in nekje drugje. In potem vam je lažje živeti srečno v tem trenutku. Ne da bi se trudili, lahko na ta način žalostne misli nadomestite z veselimi.

Samo sam se lahko osrečiš – nihče drug te ne more.

Mnogi med nami se gredo samorazvoj oz. duhovnost in ozaveščanje notranjih potencialov, kot da je to nekaj ločenega od vsakdanjega življenja. To navidezno ločenost poznam, ker sem se tudi sam "igral" take igre...

Menim, da je duhovna rast, osebni napredek, razvoj zavesti oz. pot do trajne sreče in uspešnosti proces.
Proces, ki se odvija zelo, zelo, zelo dolgo časa in ki zajema oz. mora zajemati VSE aspekte našega bivanja. Torej ne le "duhovne oz. neoprijemljive scene" ampak in predvsem tudi vsakdanje življenje.
Kaj drugega sploh razvoj zavesti zajema, če ne intimnega razumevanja sebe, drugih ter sveta v katerem živimo?

Dejstvo je, da nas je večina neizpolnjenih in nezadovoljnih v svojem vsakdanjem življenju. Kako to? Kje izvira ta naša "ne-sreča"?
Kako izplavati iz problemov, ki jih imamo (če si jih sploh priznamo in če jih sploh imamo, seveda)?

V letu 2004 smo in je Čas.
Je čas in je Čas.
In čas se spreminja v Čas, ko se človek spreminja v Človeka, ki je stvarnik, vstali posameznik, ki zavestno skrbi za svojo Svetlobo, ki je njegova božanskost.

Je Čas za preobražanje manjšega človeka v večjega in največjega, dobrega v boljšega in najboljšega.
Je Čas za zavestno ustvarjanje željene realnosti, za prizemljevanje svojih sanj, za bivanje po svoji izbiri.
Je Čas končevanja karme, če tako izbereš.
Pomeni, da je Čas za odgovornost do svoje Svetlobe, za novo razširjanje v življenju, za veselje in za strast srca.
Končno je Čas za pisanje svoje knjige življenja, polne še nepopisanih listov najboljšega papirja. S tem pa za opuščanje ostankov iluzij in dvojnosti noter v človeku in s tem v njegovem življenju, kar pomeni soočanje z ostanki človeške teme, ki nujno prihajajo na dan.
Je Čas za višanje svoje vibracije, za korakanje svoje Duše in za višje resnice.
Je Čas za polno vrnitev v telo in na Zemljo, za resnico, ki jo človek čuti in ve in zato ni več izgovorov za izogibanje in odlaganje, razen če se res zelo potrudi negovati svoje iluzije.
Je Čas za delo, za druženje z Novo Svetlobo, v družbi katere se stara energija preobraža v novo - igraje in lahkotno, če gre.

V bistvu je zelo preprosto.
Če smo ljudje sami odgovorni zase in za srečo
v svojem življenju, potem nam lahko ta kratek test pomaga
narediti korak naprej, proti večji izpolnjenosti v osebnem in
tudi poslovnem življenju.

Če pa ljudje nismo sami odgovorni za svoje življenje, potem pa
nam tako ali tako nihče ne more ZARES pomagati, ker smo pač odvisni
od drugih...


Kako izvršiti ta test?

Vse kar potrebujete je pol urice časa in miru, nekaj samokritičnosti
in iskrenosti...
ter seveda poguma.
Zaklenite se v svojo sobo, izklopite radio, GSM in se usedite.
Sprostite se in usmerite pozornost na svoje vsakdanje življenje, nase.

Na kazalcu
kozmične ure
se je ustavil
čas -
čas zmlet
v prah

Opodalnska svetloba
čaka name
čaka nate

Pod razbeljeno streho
vidim skoznjo
rajsko ptico
padajočo
skoz gibljivost pripeke
vidim
skoz tančico njenih kril
skoz tančico njenega glasu
skoz večnost

Davno tega, mi je Konfuzij, moj prijatelj, dejal...mimogrede...:

bk, kdor ve, zna odgovoriti na tvoje vprašanje,
kdor ve več, zna odgovoriti na tvoje vprašanje na tebi razumljiv način.


en_bk

Srčni utrip sem šla plesat na Irsko, kjer nas je Gabriella Roth s sinom Johnatanom peljala v ples strahov in jeze. Kako to in kaj naj bi srce imelo z jezo in strahom? Če ti to do zdaj ni potegnilo, te tudi naslednja stran ne bo razsvetlila, ampak strah in ljubezen sta dva konca iste energije, jeza ... Jeza je pa njuna...? No, včasih so v starejših premožnejših francoskih hišah imeli vratarice, ki so pri vhodu pletle. Vse so vedele, kuhale so za svojo ali sosedovo družino, kakšnega otroka so (po)čuvale in žival so imele v bližini, pa še morilec ni mogel neopažen mimo njih. Jeza je taka vratarica, mimo katere ne moreš, ne glede na njeno zaposlenost. Soočenje z njo je nujno. Jeza je džoli in kot vsaka drug človeški izraz je lahko zaveznik ali pa deluje proti tebi.

Družina Lastovšek je živela v mirni prekmurski vasi.

Glava družine je bila mama Lastovica. Imela je dva otroka, Lastovičko in Lastovička.

Otroka sta se cele dneve igrala v zraku in lovila žužke, deževnike, mravlje, skratka vse, kar je bilo užitnega. Mama Lastovica je za vse kuhala, pospravljala in šivala

Nekega dne je mama Lastovica zamišljeno pogledala v nebo.

Poletje se je bližalo koncu. Razširila je nosnici in pazljivo preučevala zrak.

Zanimalo jo je, kakšen veter piha, kakšen je zračni tlak, kateri oblaki se zbirajo na nebu, in ostale podnebne nadloge.

Podatke je vstavila v prenosni računalnik, ki ga je zmeraj imela ob sebi. Hotela je zvedeti, če je že čas za odhod. Za selitev v tople kraje. Za sezonsko emigracijo. Za mukotrpno pakiranje kovčkov.

Dva Boga sta.
Enega si ustvaril ti,
drugega ne poznam.

Tretji človek trdi:
Za Boga,
ki si ga ustvaril ti,
ne moreš trditi,
da je,
ker nimaš dokazov
o njegovem bivanju.

In prav v dokazovanju
nebivajočega po človeku
si storil nekaj korakov bliže
in se približal možnosti,
da bi se božje rodilo
kot bivajoče v tebi.

Po volji nebivajočega se priklepaš
na kopne površine planeta
in prenašaš božanskost bivajočega
na nebivajoče
in bivajoče odtujuješ,
zadržal si zase
kot lastno breme
le nebožanskost bivajočega.

Zamisli si,
da nimaš nič,
ne zemlje,
na kateri bi lahko stal,
niti karkoli,
na kar bi se,
lahko kje naslonil.
Nimaš niti telesa,
vse kar imaš,
je tvoj celični čutni spomin,
na tvoj vid, sluh, dotik, okus
in seveda tvoje misli
in tvoje predstave,
o svetu, sebi in vsem.
Vse to imajo tudi vsi drugi.
Zdaj kaj boš storil,
ko vidiš,
da so eni nesrečni,
drugi pa srečni,
in da je to,
kar ene dela nesrečne,
le njihova omejitev,
nesposobnost videti sebe v sebe,
v svojem sprejemanju in dajanju.
Kaj jih ne bi ti učil,
te večno pretakajoče ljubezni,
naj svojo pozornost
obrnejo v svoje srce
jo oplemenitijo s svojim dihom
in jo dajo spet drugim naprej?
Smisel celičnega vesolja,
vseh nas božanskih bitij,
je učenje dajanja pozornosti,
sebi, drugim in predvsem Njemu,
iz katerega smo izšli, ki nas diha
in nam daje to čudovito priložnost,
da se od Njega in Njega učimo.
Ja, ti in jaz sva res v vsem,
v tem čudovitem pretakanju,
najine pozornosti in ljubezni.
Zato sprejmi jo in jo daj naprej!
:)


stojči Stojan Svet

Vrabček Jani se je izvalil iz jajca v nekem malem gnezdu v Ljubljani.

Odprl je očke in krmežljavo pogledal v svet. Tistega dne je deževalo, nebo je bilo čemerno, tako da si je takoj spet zaželel zlesti nazaj v varno zavetje jajca.

"Le zakaj sem se rodil sredi tega betona?" si je mislil. "Na vasi se toliko več dogaja kot v mestu. Pa še to kislo vreme. Le kdo se bo učil leteti sredi tega dežja?"


Najhujša pa je bila samota. "Kako rad bi imel enega prijatelja. Skupaj bi se igrala, učila leteti, hodila bi v vrtec, joj, kako bi to bilo luštno."

In res je večino časa preždel sam v gnezdu. Mama Petra je skoraj cel dan letala po mestu in iskala hrano za malega sinka. Nobena glista ali deževnik nista ušla njenemu ostremu očesu.

Jani pa njenega truda sploh ni opazil. Rajši bi videl, da bi mu mama pripeljala družbo za igro kot pa kosilo ali večerjo.

Mama Petra je postala zaskrbljena. Janijev žalostni obraz in žalostne kretnje so tudi njo spravljale v obup. Prebedela je veliko noči in tuhtala, kaj naj naredi.

V parku nekega mesta sta stala bukva in hrast.

Bukva je bila že v zrelih letih, gospa z zavidljivimi izkušnjami, zato je od svoje okolice terjala, da jo pozdravljajo v skladu z njenimi leti. Svojega soseda gospoda Hrasta je primorala, da je vsako jutro privzdignil klobuk in zamomljal v skladu s protokolom: “Gospa Bukva, dobro jutro!” Nakar je gospa Bukva, polaskana, odgovorila: “Gospod Hrast, tudi vam dobro jutro!”

Gospod Hrast in gospa Bukva nista bila navaden hrast in navadna bukva, ampak sta bila precej zagledana vase; bila sta nečimrna. Namreč, imela sta navado, da sta se celo jutro lišpala. Vsak listek se je moral sijati, tako kot se sijejo ravnokar pološčeni čevlji gospoda župana in vsaka veja se je morala prepogibati pod načrtovanim kotom. Saj onadva nista kar tako. Stojita v glavnem mestu, v glavnem parku, najpomembnejši ljudje ju občudujejo, zato morata posebej paziti na svoj videz.

Enkrat...ne...že večkrat, mi je Konfuzij, moj prijatelj, dejal:

bk, na problem naletiš zato, da ga rešiš in se nekaj naučiš, ne da bežiš pred njim.

Kriviti nekoga drugega, na primer tako osovraženi in popljuvani ego (ali ni ego jaz?), samomor ali otopelost, poistovetenje z nečem imaginarnim in zavračanje lastnega telesa, lastnih čustev, lastnega uma, lastnega življenja kot nečesa tujega, nepomembnega..... je beg.

Beg je lastnost strahopetcev, pogumni prevzemajo odgovornost...za svoja dejanja..za svoja čustva...za svoj um...za svoje telo...za svoje življenje.


en_bk

Iz iste snovi smo
kakor sanje.
Iz iste snovi smo
kakor brzica v potoku,
kakor vera,
ki obnavlja življenje.

Iz iste snovi smo,
kakor svetla noč,
zvezde,
kakor upanje -
zeleno kopno,
ozara hrepenenja,
kakor snovni delci,
ki preplavljajo misel
zmagoslavno in zanesljivo.
Izrisujejo se razgaljeni
v okarini grla,
s smislom za petje in radost,
kakor čreda pojočih besed je
z zanosom navdihnjen okus
po malinah
in sinjini današnjega jutra.
Do popolnosti se sanje izpolnijo
sredi vzbrstelega prebivanja snovi
v žilah in strunah, odzvanjajoč šum
rožnega razcveta goreče sončnice.

Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob setvah

Sem iz tebe
in v tebi
v območju dohitevanja

Čebele rojijo
v zatočišču semen
v rasti zlatega žita
med makom opojnosti
in modrišavim cvetjem

Obujam korenine
v pričakovanju
jutra...
ko pritajena
in obžarjena
v vodnih podobah
žariš v meni

Edina pristna si
v duhu
samorasti

Vsak, ki ga želi videti, ga lahko vidi.
Vsak, ki verjame, da obstaja,
Vsak, ki je sposoben z očmi videti,
ušesi slišati, morda otipati.
Prav vsak lahko vidi čudež.


Kaj je čudež?
Vse kar je od Boga,
kot sonce na nebu, luna, jutranja rosa,
kot nasmeh otroka, kot ljubezen.

Vse je čudež.