 Zamisli si,
da nimaš nič,
ne zemlje,
na kateri bi lahko stal,
niti karkoli,
na kar bi se,
lahko kje naslonil.
Nimaš niti telesa,
vse kar imaš,
je tvoj celični čutni spomin,
na tvoj vid, sluh, dotik, okus
in seveda tvoje misli
in tvoje predstave,
o svetu, sebi in vsem.
Vse to imajo tudi vsi drugi.
Zdaj kaj boš storil,
ko vidiš,
da so eni nesrečni,
drugi pa srečni,
in da je to,
kar ene dela nesrečne,
le njihova omejitev,
nesposobnost videti sebe v sebe,
v svojem sprejemanju in dajanju.
Kaj jih ne bi ti učil,
te večno pretakajoče ljubezni,
naj svojo pozornost
obrnejo v svoje srce
jo oplemenitijo s svojim dihom
in jo dajo spet drugim naprej?
Smisel celičnega vesolja,
vseh nas božanskih bitij,
je učenje dajanja pozornosti,
sebi, drugim in predvsem Njemu,
iz katerega smo izšli, ki nas diha
in nam daje to čudovito priložnost,
da se od Njega in Njega učimo.
Ja, ti in jaz sva res v vsem,
v tem čudovitem pretakanju,
najine pozornosti in ljubezni.
Zato sprejmi jo in jo daj naprej!
:)
stojči Stojan Svet
|
Pretakanje ljubezni
Prispeval/a: stojči dne sreda, 25. februar 2004 @ 09:58 CET
skozi srce. :)
---
stojči
Pretakanje ljubezni
Prispeval/a: stane dne sreda, 25. februar 2004 @ 10:45 CET
Prenos tvojega spomina v računalnik.
Kaj bo s srcem, pa ne vem.
Pretakanje ljubezni
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 25. februar 2004 @ 10:46 CET
globoko v čustvenem svetu tvojih bralcev ustvarjaš neko plemenito notranje občutenje, očiščeno v ognju duše, ki nastaja v izgorevanju za spoznanje, za dogajanje resnice, tiste resnice, ki zna počastiti duha znotraj sebe.
Tvoje misli so vselej veličasten mejnik med občutenjem sreče in nesreče. Vselej zgradiš most med dvema človekovima možnostima, človek pa se bo sam odločil ali bo prestopil na eno ali drugo stran svojih možnosti. Srečo znaš občutiti, doumeti, jo uvrstiti, zakoličiti in ponuditi bralcu kot temeljni postulat življenja. Tvoja sreča je ljubezen, ki se pretaka že kar samovoljno, samosvoje, ima vselej duh peroti in se na vse mogoče načine izmika nesreči. V sreči vedno gori plamenček, ki izžiga in izničuje nesrečo. Tako kot Orfejeva lira v Goethejevem Faustu, ki je krotila zveri, tako tvoja pesem, tvoja izpoved odganja vse kar je povezano z domonom in dviga človeka v območje sreče, v območje srca, kar si človek zasluži s svojim zrelim občutenjem sebe v vseh smislih in razsežnostih samouresničevanja. Druga polovica dobrega duha v človeku se je razširila tudi na tisto območje, ki ga zaseda demon. Tvoja ljubezen je čista, tvoj smisel kaže na edini in najbistvenejši element življenja - občutenje lastnega zadovoljstva in radosti v življenju skoz ljubezen. Veselje do življenja pa je tisto občutenje, ki to ljubezen še povzdigne v višave in jo posadi kot vladarico življenja na njen prestol. Skoz veselje do življenja vodijo poti k srcu slehernega, ki te bere, kajti z zrelim čustvom napolniš vse razsežnosti čudežnega srca, da demon nima vstopa v naša srca. V žeji za ljubeznijo nudiš svojemu življenju le preprosto človeško srečo, ki se pretaka skoz vse duševno tkivo. S posebno inspiracijo in zanosom zavežeš človeka k razkrivanju živega, utripajočega in vselej na novo pomlajenega srca. Vesela sem, da si nekje dobil inspiracijo za pesem, da vse dobro ve kam in kje naj se umesti.
Tatjana Malec
Pretakanje ljubezni
Prispeval/a: stojči dne sreda, 25. februar 2004 @ 12:06 CET
hvala ti za toj komentarček,
ti in jaz in mi vsi smo en mali orkesterček,
ki vsakega , ki se ga kaj dotakne v njegovem srcu, vzpodbudi,
da zaigra svoj mali solo
in s tem dopolni simfonijo našega življenja,
vseh nas,
ki tu živimo zdaj
in nam olepša naše tuzemeljsko bivanje. :)
lp tebi na obalo
in še kratek komentarček za staneta:
spomin brez srca
je računalniško rečeno
čista nula in nič več,
brez vsakega impulza
in čista zguba znanstvenega časa. :)
in btw ni ga tako močnega računalnika,
ki bi lahko zapisal spomin ene same drobcene celice,
ki je bila vsaj enkrat napolnjena z ljubeznijo. :)
lp
---
stojči
Pretakanje ljubezni
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 25. februar 2004 @ 12:15 CET
imejo materialen pogled na svet,... ni interesa za duhovno, za nežne občutke...
Razmišljala sem o mišljenjo da so ljudje v glavnem ateisti predvsem zato
ker ljube lastni ego in tako ne sprejemljejo skrbi za drugega človeka. Strinjam se.
Mnenja sem da vsaktereg se bolj uči temveč človeka ki ima tak droben občutek sočutja...
Kaj delati z tem človekom? on nima potrebo nekaj menjati, smer duhovnog ga ne zanima...
Kako bomo pomogli ?
A je to kar se uči ustrezen zanj?
Bo sprejel vajo, naredil vajo?!?
Kako se bo učil ljubezni in sočutju ???
Enaka vaja?
:) ;)
indigo
Pretakanje ljubezni
Prispeval/a: stojči dne sreda, 25. februar 2004 @ 14:18 CET
poglej draga indigo,
stvar odločitve :)
vsakemu človeku se zgodi,
da enkrat zboli,
pa se lahko takrat vpraša,
kakšem je vzrok,
njegovega trpljenja,
samo žeja človeka,
pa ga pripelje,
do notranjega vodnjaka,
njegovega diha
večnega duha življenja
vsak bo po svojem dihu
splezal v nebo, ali pa ne bo,
samo stvar njegove odločitve :)
---
stojči
Pretakanje ljubezni
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 25. februar 2004 @ 21:32 CET